Denis
Že samo, ko sem izgovorila to božansko ime, sem začutila tisoč metuljčkov, ki so poljubljali mojo dušo!
Kaj je sreča, sem izvedela tisti trenutek, ko sva se prvič poljubila. V meni si prebudil povsem novo čustvo. Bila sem noro zaljubljena vate, si te želela vsak trenutek in hrepenela po tebi vsako minuto, ko nisva bila skupaj.
Odlično sva se dopolnjevala, še sam si tako rekel. Bila sva noč in dan, bila sva sonce in luna, bila sva popolna.
Nisem si želela več, imela sem vse, imela sem tebe. Ob tebi nobena druga stvar ni bila pomembna. Bil si moj življenjski cilj, ki sem ga dosegla in se ga vsak dan znova veselila.
Spoznala sva se pred tremi leti. Počasi sva se spoznavala, si bila vse bolj všeč. Jaz sem ugotovila takoj, ti nekoliko kasneje, da spadava skupaj za vedno. Lepo sva se imela. Kregala se skoraj nisva, čeprav nama kar niso mogli verjeti.
»Če imaš nekoga res rad, potem nesoglasij ni,« sem večkrat pametno povedala.
Sem imela prav? Najbrž ne. Ker, ko je prišlo slovo, ko si mi rekel, da ne moreš več, je kar vrelo iz tebe. Toliko besed, toliko dejanj, ki sem jih naredila narobe. Bolj, ko si takrat govoril, bolj se mi je zdelo, da je ni bilo stvari, ki je ne bi naredila narobe.
Kar naenkrat te je vse na meni motilo.
»Pogovoriva se. Spremenila se bom, poboljšala se bom, obljubim,« sem ti govorila, te prosila, naj ne prekineš sreče.
»Ne morem več,« si mi povedal in me žalostno pogledal. Toda v tvojem glasu je bilo čutiti olajšanje.
Si res le trpel? Si res le igral?
»Ni bilo sreče, ni bilo ljubezni,« sem te spraševala skozi solze.
»Bila je….nekaj časa,« si povedal.
Koliko dolgo si torej le trpel ob meni, skušal molčati in igrati mojo igro, da me ne bi prizadel? A si me. Še toliko bolj, ker si mi povedal, da nisi srečen, šele po treh letih.
»Drugo imam,« si dodal, čeprav si videl, da sem popolnoma zlomljena. Mar ni bilo dovolj že to, da odhajaš? Moral si povedati še to, da naj me ne skrbi zate, da ne boš sam, da imaš ljubezen. Drugje.
Pa jaz?
No, bilo ti je popolnoma vseeno. Da si me le uspešno črtal iz svojega življenja in lahko olajšano stekel k njej. K sreči, k ljubezni tvojega življenja.
»Dokler je nisem poznal, nisem vedel, kaj je to ljubezen,« si rekel.
Potem sem si zakrila ušesa. Dovolj! Nič več nočem slišati! Me hočeš popolnoma uničiti?!
Samota
Sama sem. Ni te več. Odšel si k njej, našel si srečo. Ne vem, kaj naj si mislim. Najbrž nič. Poskušam obdržati prazno glavo. Nobene misli nočem imeti v njej. Ker, če pride misel, vsaka je namenjena tebi in le boli. Ne smejem se več, ne jokam več. Le sem. Živim. Stanovanje je prazno, vsak kot hudobno zre vame. Vse me tišči, me utesnjuje. Čeprav sem sama, je spominov preveč. Tiščijo me k tlom.
Ne vem, kateri dan je. Vseeno mi je. Pustila sem službo, zakaj bi sploh delala. Denarja ne potrebujem več. Ni več ciljev, nočem hrane, nočem oblek. Hočem le spati. Spati tako dolgo, da ne bom več mogla odpreti oči.
Jerneja
Ker ji nisem odprla vrat, je poklicala hišnika. Vdrla sta v stanovanje. Skozi priprte oči sem videla, kako si je zamašila nos, se spačila. Hišnik se je obrnil in odšel. Ni hotel imeti opravka z mano.
»Zmešalo se ti je,« je odmevalo nekje v daljavi.
Jerneja je stopila k oknu in ga odprla. Zadihala je in me pogledala.
»Najbrž se je tod okrog zaredilo že polno podgan! Samo poglej, kakšno je,« se je pačila.
Zaprla sem oči, nisem odgovorila.
»Nikar ne misli, da me boš z molkom prepodila,« je rekla in stopila k meni.
»Kdaj si nazadnje jedla? Kdaj si nazadnje vstala iz postelje,« je spraševala.
Molčala sem, hotela sem, da gre. Naj me pusti pri miru, saj ima svoje skrbi. Naj se ne ukvarja še z mano.
Da, Jerneja je imela skrbi, a imela je tudi ljubezen. Bila je srečna. Imela je moža in imela je majhnega sinčka. Imela je vse.
»Slišiš? Vstani! Pojdi pod tuš. Skuhala bom juho,« je glasno rekla. Stresla me je za ramo.
Odkimala sem in zarila glavo v vzglavnik. Pojdi že!
»Če ne vstaneš, obljubim, prisežem, da pokličem rešilca. Odpeljali te bodo v bolnišnico, te umetno hranili in strpali k psihiatru! Kakor hočeš. Ne bom odnehala,« je rekla trmasto.
S težavo sem dvignila glavo, jo jezno pogledala. Poznala sem jo, vedela sem, da misli resno. Tja pa nočem.
»Torej boš le ubogala,« je rekla.
»Zakaj me ne pustiš pri miru? Pusti me, le umreti hočem,« sem rekla slabotno.
»Pha, reva! Reva, reva, reva,« je kričala name.
»Pusti me,« sem rekla.
»Zaradi Denisa bi kar umrla?! Večje reve še nisem srečala! Bori se, bori! Ne zanj, ker te ni vreden, toda bori se za ljubezen,« je rekla.
Ljubezen? Kaj je to? Ah, že vem. To je tista stvar, ki je najprej sladka, bleščeča, omami te, zapelje te, uroči te in potem te vrže v veliko črno luknjo, kjer ostaneš sam!
Jerneja je ostala ob meni teden dni. Vmes je odšla domov po nekaj stvari, nekajkrat je odšla v trgovino.
»Zakaj to počneš? Pojdi domov, tvoji te pogrešajo,« sem ji govorila. Pekla me je vest. Odtrgala sem jo stran od družine, od moža in otroka.
»Goran me razume. Tudi njemu ni vseeno zate,« mi je rekla.
Teden dni je bila ob meni, govorila z mano, me poslušala, jokala z mano, mi pustila, da sem na vse grlo kričala, tepla v blazino.
Pomagala mi je. Ozdravila sem se. Ozdravila do sedaj najhujše bolezni, kar me je kdaj doletela. Ozdravila sem se ljubezni. In beseda Denis ni bila več tako zelo pogubna.
Jerneja je končno odšla, me zapustila v veliko boljšem stanju, kot me je našla.
Obljubiti sem ji morala, da bom našla čas zanjo in da bom prišla k njej vsaj enkrat tedensko na kavo.
Nov začetek
Poiskati sem si morala službo. Brez denarja nisem mogla živeti. Imela sem nekaj prihrankov, toda nisem jih želela porabiti. Imela sem spet voljo do življenja, svet ni bil več le črn. S polnim zagonom, sem se lotila na novo. In res sem se počutila, kot da bi na novo pričela živeti.
Službo sem našla po nekaj tednih. Uf, bila sem srečna, vesela. Zaposlila sem se v velikem trgovskem centru na oddelku, kjer so prodajali pohištvo. Lepo.
Prvega dne sem proslavljala. A nisem želela biti sama na tako pomemben dan. Na nov začetek. Hotela sem ga preživeti v družbi.
Nakupila sem nekaj hrane, nekaj pijače in pozvonila pri Jerneji. Bila me je vesela.
Spet je bilo lepo. Imela sem službo, imela sem prijetne sodelavce, imela sem Jernejo in imela sem voljo do življenja. Kar pa je bilo še najlepše, prebolela sem ga. Ni več bolelo.
Damjan
On. Damjan. Črn, velik, močan, lep, prijazen, spoštljiv, nekoliko sramežljiv.
Srečala sva se v službi. Kupoval je omaro za predsobo. Pomagala sem mu pri izbiri.
Povabil me je na pijačo, sprejela sem.
Najprej sva se videvala enkrat tedensko. Odhajala sva na pijačo, se pogovarjala. Včasih sva odšla v kino, včasih na sprehod. Bil je prijazen, dober do mene. Bil mi je všeč.
Nekoč me je hotel poljubiti. Prestrašila sem se in se odmaknila. Bil je presenečen. Zaslužil si je pojasnilo in povedala sem mu vse. Mu priznala, da se ljubezni bojim, da vanjo nočem več verjeti.
Prikimal je, razumel me je.
»Ne bom te silil. Vedi pa, da si mi zelo všeč. Ne bom te prizadel,« mi je povedal.
Sprva mu nisem verjela, nisem mogla verjeti. Strah je bil močnejši.
A Damjan ni odnehal. Bil je ob meni, mi vedno znova in znova dokazoval, da me ima rad, da me spoštuje. Najlepše je bilo to, da mi je vedno takoj povedal, če mu kaj ni bilo všeč. In jaz sem njemu. Res nisva imela skrivnosti.
Poroka
Da. Moja poroka. Damjan in jaz.
Minilo je šest let, odkar sem ga spoznala. Šest let me je čakal, šest let, da sem premagala strah. In sedaj vem. Danes vem, da sem lahko srečna. Tudi meni je dovoljeno, da se smejim, da ljubim, ta sem ljubljena. Ne bo me prizadel, danes to vem. Poznam ga, on pozna mene. Srečna sva, ljubiva se…
Foto: Pixabay.com