ZGODBE

Dolga pot

»Kaj bomo sedaj? Sama ne more ostati,« se je oglasil glas iz sosednjega prostora.

»Jaz je ne morem vzeti, nimam prostora,« je odvrnil drug glas.

»Saj si vendar njena najbližja sorodnica, Klementina,« je bil ogorčen prvi glas.

»Da, ampak imam tri otroke. Ne morem, pa čeprav je bila Hilda moja polsestra,« se je uprl glas.

»Tudi k meni ne more. Nimam časa, da bi jo vzgajala,« je dejal drugi glas.

»Kdo potem?«

»Najbolje, da vprašamo Katarino,« so bile enoglasne ženske.

Razpravljale so o usodi Sare. Mala deklica je sama sedela za kuhinjsko mizo in ker niso dobro zaprli vrata, je slišala vsako besedo. Njen pogled je bil odsoten, njeno malo telo se je treslo. Ni mogla jokati, pa čeprav je minilo šele nekaj ur, odkar so pokopali njeno mater. Stara je bila komaj šest let, a je razumela, da sama ne more ostati, da bo odšla k novi družini, kjer naj bi skrbeli zanjo. A poznala ni nikogar. Ženske, ki so bile v drugi sobi, so bile zanjo tuje, pa čeprav so se pogovarjale o njeni usodi in dale vedeti, da so poznale njeno mamico. A njena mami ni nikoli govorila o njih, ni jih omenjala. Kar pa sploh ni bilo pomembno, Sara je imela njo in drugega ni potrebovala. Tudi ni vedela, da je lahko življenje drugačno, da bi morala njena mati drugače skrbeti zanjo. Toda, le kako bi lahko vedela kaj takega, če ni bilo nikoli drugače.

Čeprav je imela šest let, se je vsako jutro prebudila sama v mrzlem stanovanju. Sama se je oblekla, pojedla, če je bilo kaj v omari. Če ni bilo ničesar, je bila pač lačna in je čakal, da se mati vrne domov. Včasih je prišla kmalu, včasih jo tudi po dva dni ni bilo. Toda imela je srečo, njuna soseda, teta Agata je večkrat potrkala na vrata. Prinesla ji je toplo juho, kos kruha, včasih tudi kak košček salame. Bila je res prijazna gospa. Včasih ji je pomagal, da sta skupaj zakurili peč in Saro ni zeblo. Spominjala se je, kako je nekoč sredi zime ležala pod odejo in se stresla. Matere ni bilo že drugi dan. V stanovanje je vstopila Agata in ji velela, naj gre z njo. V njenem stanovanju je bilo prijetno. Dišalo je, bilo je čisto in urejeno in toplo. Agata jo je najprej nahranila, nato se je Sara okopala. Podarila ji je nove hlače in nov topel pulover, ki ga je naredila sama iz najmehkejše volne.

»Mamica bi morala bolje skrbeti zate. Smiliš se mi,« je rekla in jo toplo pogledala ter stisnila k sebi.

Sara je molčala.

A takrat se je vrnila njena mati in kričala njeno ime, ko je ugotovila, da deklice ni doma. Na hodnik je stopila Agata in jo pomirila, da je deklič pri njej.

»Kako si sploh drznete vmešavati,« je besnela njena mati.

»Hilda, zanemarjaš jo,« se je postavila Agata.

»Zanemarjam? Skrbim zanjo bolje, kot kdo drug!«

»In zakaj te potem vse dneve ni? Zakaj je otrok sam? Zakaj je lačna, zakaj je v mrzlem stanovanju?« je bila Agata jezna.

»To pa ni tvoja stvar,« se je branila Hilda.

»Poklicati bi morala socialno delavko,« je zagrozila Agata.

»Samo poskusi, kaj takega! Ne vtikaj nosu v moje življenje. Pusti naju pri miru,« je besnela Hilda. Pograbila je Saro in se z njo zaklenila v stanovanje. Tam jo je jezno pogledala in ji prisolila zaušnico.

»Kaj si sploh misliš?! Zakaj zapuščaš stanovanje,« je kričala.

Sara je zajokala in Hilda se je zaklenila v kopalnico. Potem je Sara lahko slišala le še materin jok.

Teden dni po tistem je bilo drugače. Njena mati je bila bolj prijazna, ostajala je več doma. Sara ji je pomagala pospraviti stanovanje, zakurili sta peč, nanosili drva. Mati se je celo lotila kuhanja kosila. Bila je dobre volje in smehljala se je. Sari je kupila punčko z dolgimi lasmi in nove čevlje.

A kmalu je spet odšla in je ves dan ni bilo. Sara je bila žalostna. Ostajala je v stanovanju, k Agati ni več upala. Ko se je materino obnašanje vleklo iz tedna v teden, pa je spet odhajala k Agati in tam prebila dneve. Agata jo je imela rada, bila je prijazna, celo brati jo je učila. Imela je polno starih knjig, ki jih je Sara lahko gledala.

A materino stanje se je iz tedna v teden slabšalo. Najprej je ni bilo po dva dni skupaj, potem je nekoč prišla domov vsa premražena in utrujena šele po treh dneh. Sara je noči v mrzlem stanovanju prebila sama. Bilo jo je strah, premišljevala je, kje je njena mamica in kaj se ji je zgodilo, da je še ni domov. Vse bolj pogosto izostajanje pa je seveda opazila tudi Agata, ki nekoč ni več mogla molčati. Sklenila je, da jo počaka in ošteje.

Tako je Hilda nekega dne spet odšla in Agata je sklenila da jo počaka ob njenem prihodu nazaj. Takoj, ko je zaslišala korake na hodniku je stekla ven, toda zaman. Čakala jo je štiri dni, vmes skrbela za malo Saro in ji enkrat dnevno skuhala topel obrok. Sara je bila pri njej skoraj vsak dan, na Agato se je navezala in jo imela rada. Tudi Agata ni bila povsem brez čustev do male deklice.

Četrtega dne, je pozno popoldan spet zaslišala korake, ki so odmevali po dolgem hodniku in bila je skoraj prepričana, da je tokrat Hilda. Stekla je na hodnik in ko je videla, da se ni zmotila, je za sabo zaprla vrata. Sara je bila pri njej, gledala je televizijo in Agata ni hotela, da sliši prepir med njo in njeno materjo.

»Spet ti,« je pihnila Hilda, ko se ji je Agata postavila na pot in jo srdito gledala.

»Da, spet jaz in spet jaz skrbim za tisto, za kar bi morala skrbeti ti,« je bila Agata jezna.

»Zakaj je ne pustite pri miru! Sama zna skrbeti zase,« je siknila Hilda.

»Sama? Stara je šele šest let,« jo je branila Agata.

»In? Pri teh letih sem bila jaz že povsem samostojna. Sama sem tavala po cestah in ulicah!«

»In zato želiš isto tudi svojemu otroku?«

Hilda je zmajala z glavo. Bila je bleda v obraz, tresla se je po vsem telesu.

»Kje si bila? Kje sploh hodiš vse dni, ubogi otrok?« je nekoliko zaskrbljeno rekla Agata.

»Nekdo mora služiti tudi denar, mar ne?« je rekla Hilda tišje.

»To je zate služenje denarja? Mislim, da si sposobna več,« je Agata zmajala z glavo.

»Jaz pa mislim, da nisem sposobna več, drugače bi znala ven iz tega dreka!«

»Naspi se, potem pa pridi po malo! Ne dovolim, da jo odpelješ v takšnem stanju,« je dodala Agata resno in Hilda tokrat ni ugovarjala. Resnično je bila utrujena in preveč pijana, da bi razmišljala o starševskih dolžnostih.

»Tudi prav,« je napol zapela in se opotekla v stanovanje.

Tisto noč je Sara prvič spala pri Agati. Spali sta skupaj v veliki postelji in Sara je bila srečna. Želela si je, da bi tudi sama imela tako toplo odejo, da bi bila tudi njena postelja tako mehka. In da bi tudi njena mamica tako nežno božala njene laske, kot je to znala Agata.

Hilda je potrkala na njena vrata že zgodaj zjutraj.

»Prišla sem po malo,« je rekla in stala na pragu.

»Le vstopi. Skuhala sem kavo,« jo je povabila Agata.

»Če bom spet poslušala o sebi, potem raje ne bi,« je odvrnila.

»Le vstopi!«

»Sara je bila vesela mamice. Tudi Hilda je objela malo deklico s svojimi tresočimi rokami.

»Si kdaj razmišljala, da bi menjala službo? Sara bi bila lahko vsak dopoldan pri meni,« je začela Agata.

»Saj sem vedela, da me boš zasliševala,« je vzdihnila Hilda. »Ne nisem. Ničesar drugega ne znam!«

»Najbrž je še kaj!«

»Ne, znam le piti in se prodajati moškim! To je moja služba. In ker nočem, da me gleda mala, sem raje nekaj dni zdoma in opravljam službo drugje,« je trmasto vztrajala.

»Ampak tako ne gre. Sara te potrebuje,« je Agata rekla.

»Streho nad glavo ima, kaj še hoče!«

»Potrebuje tebe, potrebuje tvoj nasmeh in tvojo toplino. Tega nima, pa je nujnejše kot streha nad glavo,« ji je razložila Agata.

»Saj ima vas,« se je vdala Hilda. Še dobro se je spominjala dne, ko ji je prepovedala, da se vtika v njeno življenje.

»Jaz nisem njena mati, pa čeprav jo ima rada. Ne morem ji nadomestiti ljubezni, ki ji jo lahko nudi le mati,,« ji je rekla. Sedaj se ji je Hilda že pričela smiliti.

»Ne morem drugače. Drugega ne znam,« je zmajala z glavo.

»Potrudi se!«

Takrat nista ne Sara in ne Agata vedeli, da se Hildino življenje izteka. Bilo je konec tedna. Mala je bila pri Agati. Hilda je prišla domov. V roki je imela še napol polno steklenico viskija. Odmajala se je v stanovanje. Bilo je prazno. Sara je vse več časa preživela pri sosedi. Sedla je v dnevno. Niti luči ni prižigala. Zamišljeno je gledal skozi okno in praznila steklenico. Nato je zajokala.

»Mark, si me res ljubil?« je zašepetala ime nekoga, ki ji je veliko pomenil. Toda bil je le še bleda preteklost. Nekdo, ki j bil daleč, od katerega je pobegnila. Zakaj, še sama ni vedela. A najbrž bi se tam imela lepo. No, takrat je najbrž menila drugače.

Odprla je vrata na balkon. Stopila je ven. Bilo je hladno, pihal je veter. Ulica je bila prazna. Pogledala je proti sosednjemu stanovanju. Bilo je v temi. Torej je njena hči spala. Pri sosedi Agati je bila brez skrbi. Tam se je imela lepo. No, naj tako tudi ostane. Ona ji je lahko nudila le solze.

Stopila je na ograjo balkona in v trenutku je bilo vsega konec. Le pok v tišini, ko je njeno prestrašeno in izmučeno telo priletelo na cesto. In potem je bilo spet vse tiho. Povsod tema in ura je tekla dalje, kakor da se ne bi nič zgodilo…

Sara se je opogumila in počasi stopila do vrat. Prijela je za kljuko in jih odprla. Ženske resnih obrazov, so se zazrle vanjo.

»Jaz…najraje bi bila pri teti Agati…« je počasi rekla in glasno pojedla slino.

Spogledale so se in skomignile z rameni.

»Mogoče bi pa šlo. Če na socialni razložimo, kakšna je stvar…,« je pričela ena izmed njih.

Ženska, ki je bila visoka, pretirano vitka in ki je imela neverjetno dolge prste na rokah, se je z resnim in špičastim obrazom sklonila k Sari: »Ta teta Agata…Misliš, da bi ji bilo prav?«

Sara je prikimala: »Da, že sedaj sem bila veliko pri njej!«

»Lahko bi vedele, da ni skrbela zanjo,« je pihnila ena izmed njih.

»Nikar pred otrokom,« jo je takoj opozorila druga.

Ni bilo enostavno, toda, ko je Agata pritrdila, da bo skrbela za malo in ko so sorodnice pokojne Hilde skušale dopovedati in se zasmiliti socialni, da še svoje težko preživljajo, so se nekako zmenili, da ostane Sara pri njej.

Teden dni po pogrebu je Sara tako prvič prestopila prag Agatinih vrat in je vedela, da je od slej to tudi njen dom.

Agata je sedela za mizo in jo opazovala. Sara je jedla kruh z mlekom.

»V šolo boš šla, lepo bom skrbela zate,« je naglas razmišljala Agata. Smehljala se je in Sara se je smehljala nazaj, toda vse ni bilo tako lepo. Agata je bila srčni bolnik, stara je bila šestinsedemdeset let…

Nekaj let je življenje bilo lepo za Saro. Hodila je v šolo, rasla je v zelo lepo deklico. Agata jo je imela rada, Sara ji je po svojih najboljših močeh pomagala. A še vedno je vsak večer zaspala z mislijo na svojo mater. In vedno je bila ta misel lepa, Sara se tistih malo manj lepih stvari ni več spominjala. Spominjala se je tistih dobrih dni, ki jih je bilo le malo, ko se je njena mati uredila, se smehljala in kuhala kosilo. Ko je objela Saro in ji povedala, da je njena svetla zvezdica.

Sari je bilo trinajst let, ko je Agata umrla. Nekoč se je vrnila domov iz šole. Agata je sedela v svojem naslanjaču, imela je zaprte oči. Vse je kazalo na to, da spi, da sanja nekaj lepega, na ustnicah je imela rahel nasmešek.

Sara je sedela zraven nje ure in ure. Jo gledala, ji v mislih govorila, se spominjala, kaj vse ji je Agata dala. Čeprav je bila še otrok, je dobro vedela, da bo morala stran. Ko se je dokončno poslovila od svoje nadomestne matere, je poklicala pomoč…

Z malim kovčkom je stala pred staro sivo stavbo. Tistega popoldneva je deževalo. Agato so pokopali, Sara ji je položila na grob velik šopek travniških rož. Takšne je imela najraje.

Gledala je v okno stanovanja. Še nekaj dni nazaj je v njem dišalo po dobrem kosilu. Agata je stala za štedilnikom, si pela pesem in kuhala. Sara je za mizo delala nalogo. Bila je pridna učenka. V šoli je imela petice in Agata je bila nanjo zelo ponosna.

»Sara, obljubi mi, da boš hodila v šolo,« ji je večkrat rekla.

»Saj veš, da bom tetka,« se je smejala Sara.

»Obljubi mi,« ni odnehala Agata.

»Lahko ti obljubim, ampak saj boš zraven,« ji je govorila Sara.

»Če me nekoč ne bo več. Obljubi,« je vztrajala.

»Hodila bom v šolo!«

Potem je pogledala nekoliko v desno. Tam je bilo stanovanje polno. Nekoč je v njem živela skupaj z materjo. Mesec dni po njeni smrti se je vanj vselil nekdo. Skoraj nikoli ga ni srečala, bil je čudak. In sedaj je bilo spet prazno eno stanovanje. Kdo ve, kdo ga bo dobil, kdo se bo v njem smejal…

»Ti si torej Sara,« je rekla Marjeta in premerila deklico od nog do glave.

Sara je prikimala, molčala, v rokah stiskala kovček.

»Lepa si,« je rekla Marjeta, se nasmehnila. Celo pobožala jo je po lisičjih laseh.

»Upam, da se boste razumeli,« je še izjavila socialna delavka, ki je Saro spremljala. Neznansko se ji je mudilo, zato se je kar takoj poslovila.

Sara je tako prišla v rejniško družino. Marjeta je bila zelo topla in prijazna oseba. Njen mož Metod je bil tihe narave. Skoraj ves čas se je zadrževal v velikem hlevu, kjer je bila živina. Rejniški otroci so ga videvali največkrat le pri obedih. Bil pa je vedno nasmejan in redkobeseden.

Že prvega dne je Sara spoznala še ostale otroke. Pri Marjeti jih je bilo sedem, z njo vred. Trije so bili še zelo majhni, dva fanta sta bila leto mlajša od nje, eden je bil nekoliko starejši. Ta ji je takoj padel v oči. Bil je velik, imel je rdeče lase in zelene oči. Bil je prijazen in tih. Pomagal je v hlevu, šole ni maral.

Sara je dobila svojo sobo. Bila je zelo majhna, toda lepa. Stene so bile pokrite z lesom, strešno okno je spuščalo vanjo dovolj svetlobe.

Prve dni je bila največ v sobi. Počasi se je prilagajala novemu domu. Marjeta jo je ves čas hrabrila.

»Najbrž ti je težko. Najprej si izgubila mamo, nato še teto,« ji je rekla nekoč, ko ji je v sobo prinesla piškote in mleko.

»Ni bila moja teta, vendar sem jo imela najraje na svetu. Poleg mamice, seveda,« je povedala Sara.

»Tu ti bo lepo, boš videla!«

Res se je Sara prijetno počutila v novem domu. Hišo, v kateri so živeli, so objemali gozdovi, v dolino, kamor je hodila v šolo, je vodila le ena pot. Največkrat je odšla peš. V spremstvu ostalih otrok, ki so tudi hodili v šolo.

Najstarejši David, pa šole ni maral. Govoril je, da bo kmet, zato ne potrebuje vsega odvečnega znanja. Tega Sara ni razumela.

Po končani osnovni šoli se je vpisala na gimnazijo. Marjeta jo je pri učenju spodbujala in ji pomagala. Kmalu je bila Sara povsem domača. Razumela se je z ostalimi rejniki, pomagala je Metodu v hlevu. Poleti je bilo dela polno. Na kmetiji ga nikoli ni zmanjkalo. In poleti je bilo dovolj časa. Takrat sta bila z Davidom ves čas skupaj. Odlično sta se razumela.

»Če bi bila malce starejša, bi se najbrž zaljubil vate,« ji je nekoč povedal David.

»Samo dve leti sem mlajša od tebe,« je ugovarjala z rdečimi lici.

»Preveč,« je odkimal in se smehljal, jo lepo gledal.

Na kmetiji je ostala skoraj tri leta. Bila je v drugem letniku gimnazije, ko je nekoč socialna delavka potrkala na vrata.

»Sara, odhajaš,« ji je rekla.

»Kam? Ne, tu sem doma, nikamor ne grem,« se je Sara uprla. Prestrašeno je pogledala Marjeto, njen obraz je bil žalosten.

»Našel nas je tvoj oče, nismo vedeli, da ga imaš. K njemu greš,« je pojasnila socialna delavka. Ves čas je pogledovala na uro. Mudilo se ji je in nervozno se je prestopala.

»Nikamor ne grem, nimam očeta! Zmotili ste se,« je kričala Sara.

»Oče zahteva, da prideš k njemu, nikar ne otežuj,« je resno rekla socialna delavka.

»Marjeta, povej ji. Povej, da ne grem,« je zajokala Sara.

A Marjeta si je le molče obrisala solzo. Ničesar ni rekla, ničesar ni mogla storiti.

»Jutri dopoldan te pridem iskat. Bodi pripravljena,« je še povedala socialna delavka in odšla.

Sara je jokala in jokala. Ležala je na svoji postelji in tiščala obraz v blazino. Marjeta je sedela ob njej in jo držala za roko. Tudi sama je jokala.

V sobo je vstopil Metod. Še nikdar prej ni bil v sobi, tokrat je prišel. Počasi je stopil do stene in se zazrl v ženo. V očeh se je tudi njemu zalesketala solza.

»Ljuba Sara, nikar ne joči! Veš, kje smo doma, kje je tvoj dom. Oče bo razumel, lahko boš prihajala k nam,« je spregovoril. Še nikoli ni povedal toliko besed naenkrat.

Sara je sunkoma vstala in se zapodila k njemu. Krčevito ga je objela.

»Metod, ne smeš pustiti, da me vzamejo. Ne grem stran…«

Tistega večera je Marjeta spal ob njej. Vso noč sta govorili. Uspelo ji je, da je Saro potolažila. Ji dopovedala, da ni konec sveta. Da bodo za vedno tu in ona bo vedno dobrodošla.

Davida ni bilo blizu. Ko je izvedel novico, je stekel v gozd,. Skril se je za veliko skalo in jokal. Izgubil bo svoje dekle…

Zjutraj je Marjeta pripravila zajtrk. Molčali so. Sara je zaman čakala nanj. Ni prišel.

»David. Kje je,« je spraševala.

»Ne bo ga. Preveč mu je hudo,« ji je povedala Marjeta.

»Povejte mu, da ga ne bom nikoli pozabila. Da bom prišla nazaj. Da naj čaka name…«

Pripeljal je avto. Sara je stala pred kmetijo s kovčkom v rokah. Socialna delavka ji je pomignila, naj gre v avto. Njej se ni ljubilo stopiti ven, le smehljala se je in kimala.

»Sedaj grem,« je rekla Sara. Obrnila se je k družini, jih objela. Nato pa sedla v avto.

David je stal na vrhu hriba. Z očmi je spremljal avto, ki je bil vse manjši. V mislih je pošiljal Sari najlepše želje. Ko je izginil za ovinkom, se je počasi vrnil h kmetiji. Nihče ga ni vprašal, kje je bil vso noč, nihče ni omenil Sare.

Avto je peljal vse dlje in dlje. Sara se je ozirala nazaj, si skušala zapomniti vsak delček poti. Bolj, ko se je oddaljevala stran, bolj jo je bolelo v duši. Spet je odhajala na začetek, v nov dom. A tokrat je bilo še posebno hudo. Vedno je zelo trpela, toda tokrat je bila bolečina še večja. Zapustiti je morala Marjeto in Metoda, ostale otroke in njega. Davida. Zapustila je njega, ki ga je imela še prav posebej rada.

Po dobrih dveh urah se je avto ustavil pred veliko hišo. Sara je stopila iz avta. Nedaleč stran je zaslišala glasove morja. Zrak je bil čudovit, dišalo je po soli, po ribah, po vodi. A ni je ganilo. Niti dejstvo, da bo spoznala očeta, za katerega je bila prepričana, da je mrtev, je ni ganilo. Tokrat ga ni potrebovala. Imela je vse, vzel ji je vse.

Vrata so se odprla in na prag je stopil moški. Rahlo se je nasmehnil in ljubeče pogledal Saro.

»Sara…« je spregovoril z močnim glasom.

Stopila je do njega, držala kovček v roki. Bil je velik, plečat. Imel je črne lase, temno polt.

»Moje delo je zaenkrat opravljeno. Poslovila se bom,« je hitela socialna delavka.

Sara je niti ni poslušala. Bilo ji je popolnoma vseeno, če se tisti hip vdre v zemljo.

»Vstopi,« ji je velel možak.

Sara je stopala po velikem hodniku. Vstopila je v kuhinjo in sedla na stol. Moški je sedel nasproti nje. Še vedno se je smehljal.

»Zelo si podobna materi…lepa si,« ji je povedal.

Sara je povesila pogled, nato tiho rekla: »Zakaj sem morala priti sem?«

»Iskal sem te, iskal sem vaju. Šele pred nekaj meseci sem izvedel, da je Hilda umrla…Nisem vedel,« ji je pričel razlagati.

»Imela sem dom,« ga je prekinila.

»Najbrž res. Žal mi je. Lahko jih boš poklicala, lahko jih boš šla obiskat. Toda nisem te mogel kar pustiti. Ko sem izvedel, da imam hčer, sem te hotel vsaj videti. Ko sem izvedel, da je Hilda umrla, sem vedel, kaj je moja naloga,« je povedal.

Čeprav je imela Sara polno vprašanj, ni spraševala. Tisti hip si je želela le, da bi bila sama.

Kakor, da bi bral njene misli, je počasi pričel: »Uredil sem ti sobo. Jo hočeš videti?«

Sara je prikimala.

Odpeljal jo je po stopnicah navzgor. Pokazal ji je kopalnico, pokazal, kje ima sobo on, nazadnje pa je odprl še vrata v njeno sobo.

»Kar v miru se nastani. Ne bom te motil. No, najbrž še ne veš mojega imena. Aleš sem. Kličeš me lahko, kakor želiš,« je še dodal.

Sara je prikimala, nato pa vstopila v svojo novo sobo. Zaprla je vrata za sabo in sedla na posteljo.

 Najhuje je bilo prvi teden. Sara je bila prepričana, da se nikoli ne bo mogla prilagoditi. Skoraj vsako noč je sanjala o kmetiji, o Marjeti, Metodu, o njem. Bolelo jo je, pogrešala ga je.

Aleš je bil potrpežljiv, prijazen. Poskušal ji je ustreči, ji odgovoriti še na tako zakomplicirano vprašanje.

Seveda jo je zanimalo predvsem to, zakaj nista z njeno materjo ostala skupaj, jo je ljubil.

»S Hildo je bilo zelo težko,« je začel. Praskal se je za ušesom.

»Vem, živela sem z njo,« mu je rekla.

»Imel sem jo rad, zelo. Toda, hotela je živeti drugače. Ni se marala vezati. Govorila je, da je življenje prekratko, da bi ga zapravila z mano,« je govoril Aleš.

Sara je kimala. Verjela mu je, navsezadnje je bila njena mati res taka.

»Zakaj mi je rekla, da si umrl,« je spraševala Sara.

»Ne vem. Mogoče se je bala, da bi me želela spoznati,« je skomignil z rameni.

»Si vedel zame? Si vedel, da je noseča,« je spraševala.

Odkimal je: »Šele pred kratkim sem izvedel, da imam hčer.«

»Kako si lahko tako prepričan, da sem res tvoja hči,« je vprašala.

»Ne vem, nisem. Ampak mislim, da Hilda ne bi lagala. Poleg tega se datumi povsem ujemajo. Takrat sva bila še vedno skupaj. Ko je bila noseča nekaj tednov, sva se šele razšla. Mogoče je odšla ravno zato…« je skušal ugibati Aleš.

Sara je nadaljevala šolanje na morju. Ni pozabila obljube, ki jo je dala Agati. Obljubila ji je, da bo hodila v šolo in bila je pridna učenka, kljub vsemu, kar se je dogajalo v njenem življenju.

Aleš je bil zelo potrpežljiv. Poskušal jo je razumeti, ni bil jezen, ker ga je klicala po imenu, ker ga ni klicala oče, čeprav si je želel. Vedel je, da je jezna nanj, ker jo je odtrgal stran od družine, kjer se je imela lepo. O tem ni bilo dvoma. Kadar je govorila z njim, je govorila le o njih.

Aleš je bil zaposlen v tovarni. Bil je čuvaj, zato je delal pretežno v nočnem času. Sara se je privadila, da je ponoči sama v hiši. Sprva jo je zelo motilo in zaspala je pri odprti luči, s časom se je navadila.

Bližalo se je poletje, prvi kopalci so že prihajala na plaže in se kopali v morju. Čeprav je imela morje rada, ga ni videla, si ni želela plavati. Pred njo je bil le en cilj. Zaključiti šolo, potem pa oditi na kmetijo. Z Alešem sta se pogovorila. Prikimal je. Peljal jo bo tja. Za tri tedne. Bila mu je hvaležna, prvič v življenju ga je objela. Prvič v življenju je začutil objem svojega otroka.

Odkar je bila na morju, je bila na kmetiji le enkrat. Z Alešem sta se odpeljala tja z njegovim avtom. Bila je srečna, vso pot je prepevala, težko čakala, da bo videla Davida.

Čakali so jo pred hišo. Marjeta si je brisala solze.

Ko je ustavil na dvorišču, je Sara stekla ven in objela Marjeto. Iskala ga je.

»David,« je vprašala.

»Pride,« je prikimala Marjeta.

Res se je prikazal. Bil je pri hlevu. Naslonil se je na zid in jo gledal. Rahlo se je nasmehnil in ji pokimal. Bil je srečen, najsrečnejši na svetu, srce mu je divje razbijalo, pa ni hotel pokazati.

Sara se je počasi odpravila do njega. Aleš je nekaj časa gledal za njo, nato je vprašujoče pogledal Marjeto in metoda. Marjeta mu je le prikimala in takoj je vedel, koliko je ura. Zato je njegova hči tako trpela. Na kmetiji je bila njena ljubezen. Razumel jo je, zato je sklenil, da ji bo pustil ljubiti. Vedel je, kako je, če ljubiš in ljubezni ne moreš imeti.

»Skuhala bom kavo, pogovorili se bomo,« je rekla Marjeta in odšli so v hišo. Še zadnjič je pogledal svojo hčer. Stala je zraven njega in se mu smehljala. Čeprav ga je zabolelo pri srcu se je nasmehnil…

»Torej si prišla na obisk,« je rekel David mirno.

»Aha,« je prikimala.

»Greva na jaso,« je rekel, ušlo mu je iz jezika.

Sara je prikimala. In tako kot nekdaj, je stopala korak za njim. Molčala sta.

Sedel je na posušen hlod, ki je že nekaj časa ležal tam. Zastrmel se je vanjo. Stala je nekaj korakov pred njim, ga opazovala, se rahlo smehljala.

»Kako je na morju,« je vprašal resno, jo ves čas gledal. Bal se je. Bal, da mu bo rekla, da ima tam nove prijatelje.

»Ni tako lepo, kot tu,« je skomignila z rameni.

»Ti je dolgčas tam,« je vprašal.

»Učim se, veliko dela imam s šolo,« je povedala.

»Nimaš prijateljev,« je spregovoril, kar ga je težilo.

»Imam eno sošolko. Nimam časa za kaj več,« je rekla.

»Hmm,« je zamrmral, si oddahnil. Še je njegova!

»Pa ti, David? Me pogrešaš,« je vprašala previdno. Pokleknila je poleg njega, prijela ga je za roko.

Zazrl se je vanjo. »Zakaj bi te pogrešal?«

»Torej me ne,« je bila užaljena.

»Malo,« je priznal.

»Poljubi me,« je zašepetala.

»Odkar si na morju, si veliko dovoliš,« je pihnil.

Še vedno je imela zaprte oči, ni se zmenila za njegove besede. Okleval je, srce mu je razbijalo. Počasi se je sklonil do nje, začutil je dotik njenih las, njenega nežnega obraza. Rahlo jo je poljubil na usta. Vztrepetala je, objela ga je.

»David, ljubim te,« mu je priznala…

Skoraj vsak večer sta se slišala po telefonu. Aleš je molčal, ko je dobil račun za telefon, čeprav bi najraje zaklel. A tako je bilo, imel je otroka, ki je bil zaljubljen. No, ni bila več otrok. Postajala je lepa mladenka. In bal se je zanjo. Nekoč ji je skušal povedati.

»Sara, morala bi govoriti,« je pričel.

Bil je lep večer, še nekaj dni jo je ločilo od objema njenega dragega.

»Da,« je vprašala. Sedela je na mali terasi, nogi je imela na ograji, brala je knjigo in srkala limonado. v daljavi je valovilo morje.

»Ko boš šla na kmetijo in bo tam on,« je pričel.

»David, ime mu je David,« mu je povedala.

»Torej, David. Postaja moški, no ja, je že moški. Mlad moški. In ti postajaš lepa ženska…« je pričel. Bilo mu je sila nelagodno.

»Ne bova,« je odkimala Sara, ga prekinila.

»Ne bosta,« je ponovil.

»Ne, Aleš, ne bova. Najprej bom dokončala šolo, potem bova,« mu je povedala.

»Res?« je bil presenečen.

»Da, zakaj bi ti lagala,« je rekla mirno.

Verjel ji je, oddahnil si je. Njegova punčka je pametna.

Pot se je neznansko vlekla. Sara je bila sedaj že popolnoma prepričana, da so kmetijo prestavili vsaj za nekaj kilometrov. Sedaj bi jo že morala zagledati!

»Tam je,« je končno zaklicala na glas.

Aleš jo je pogledal in se nasmehnil. Bil je srečen, ker je bila ona srečna in bil je žalosten, ker bo tri tedne sam.

Ustavil je na dvorišču, ji pomagal znositi prtljago.

»Si sploh kaj pustila doma,« se je čudil, ko je nosil pred vhodna vrata.

Marjeta je pritekla do hiše. Bila je zadihana in rdeča v obraz.

»Oprostita, obračamo! Hitra sta,« je sopihala, ko je prispela do njiju.

»Pomagal bom,« je zaklicala Sara. Iskala grablje. Ko jih je našla, je z njimi stekla v breg, nato se je ustavila in stekla nazaj do Aleša.

»Oči, hvala! Pogrešala te bom. Poklicala te bom po telefonu vsak dan, prav,« je rekla in ga objela. Nato je stekla stran.

Aleš in Marjeta sta zrla za njo. Marjeta ga je pogledala, po licu mi je tekla solza.

»Saj bo hitro. Razumem vas,« mu je rekla.

»Rekla mi je oči. Prvič…«

Sara je tekla v breg. Ni bila utrujena, njen korak je bil lahek in poln energije. Zagledala ga je. Na glavi je imel klobuk, oblečen je bil v kratke hlače, zgoraj ni imel nič. Posušeno travo je metal na velik voz. Bil je tako močan. Ustavila se je nekaj metrov pred njim. Zagledal jo je, se nasmehnil.

»Oj, mornarka! Si prišla na kmete,« ji je zaklical.

»Prišla sem k tebi,« mu je odvrnila.

Ostali otroci so se hihitali, Metod je veselo zavriskal, David pa je pogledal stran, da ne bi videla širnega nasmeha, ki se je zarisal na njegovem obrazu.

Ves dan so bili na travniku, se smejali. Sara je bila srečna, stala je ob njem, gledala njegov obraz. Čakala, kdaj bo delo opravljeno, da bosta sama…

»Večerja je na mizi,« je zaklicala Marjeta pozno popoldne, ko je bilo delo opravljeno. Posušena trava je bila spravljena, tista, ki je bila pokošena kasneje, je bila obrnjena in spravljena v kupe. Naslednjega jutra jo bodo raztrosili.

V veliki kuhinji je dišalo. Otroci so sedli za mizo. Marjeta je stala za štedilnikom. Tokrat se je še posebej potrudila. Spekla je potico, dan je bil poseben. Za nekaj dni se je vrnila njihova Sara. Zadnji je k mizi prišel Metod. Sedel je in čakal.

»Kje sta David in Sara,« je vprašala Marjeta, se zastrmela v prazna stola.

Metod je skomignil z rameni, nato se je pričel smejati: »Najbrž ju ne bo! Nista lačna hrane!«

S hitrimi koraki je stopal proti njuni jasi. Sara mu je sledila. Molče sta hodila. Šele, ko sta prispela, sta se spogledala. David je stopil do nje. Prijel jo je okrog pasu in jo poljubil na usta.

»Pogrešal sem te,« ji je priznal.

»Tudi jaz tebe,« mu je rekla in ga močno objela.

Dnevi, ki so sledili so bili najlepši. Čez dan sta oba trdno delala, Sara je bila ves čas ob njem. Zvečer sta uhajala na jaso. Nihče jima ni branil, nihče ju ni spraševal. David je bil iz dneva v dan bolj nervozen.

Bil je lep večer, zvezde so sijale. Ležala sta eden zraven drugega. Strmela sta v nebo, se držala za roke.

»Za vedno bova skupaj, kajne,« je pričel David.

»Najbrž res,« je prikimala.

»Nočem druge,« je priznal, se obrnil na trebuh in jo gledal.

»Nočem drugega,« mu je priznala, ga poljubila.

»Hočem te….« ji je priznal.

»Obljubila sem očetu. Ni še čas, čeprav si želim,« mu je povedala z nekoliko težkim srcem.

Razumel je. Potem ni več govoril o tem…

»Poklicala te bom. Kmalu bova spet skupaj,« mu je tistega dne šepetala. Objeta sta stala na velikem dvorišču. Avto, ki je bil najprej še čisto majhna pika nekje daleč, se je nevarno približeval. Nato je ustavil na dvorišču. Aleš je izstopil, bil je nasmejan.

»Nikar ne joči. Nimaš za kaj. Čas, ki naju loči, nima pomena. Ljubezen je večja od daljave, od vseh dni, ko ne bova skupaj,« jo je tolažil David. Tudi njemu je bilo hudo.

»Kmalu spet pridem,« je rekla in sedla v avto. Dokler kmetija ni izginila izpred njenih oči, je strmela vanjo…

Preostanek poletja je preživela doma. Kuhala je, pospravljala, se pogovarjala z očetom. Našla sta skupen jezik, se lepo razumela. Klicala ga je oče, Aleš je bil srečen.

Dokončala je srednjo šolo, jo zaključila z odliko. Aleš je bil ponosen nanjo. Pričela je obiskovati fakulteto, pridno je študirala. Postala je zelo lepa ženska, ljubezen, hrepenenje, sta jo le polepšala. Vsak dan sta se slišala, včasih je odšla tja. Imela je izpit za avto, Aleš ji je vedno posodil svojega, ko je želela. Vedel je, da je pametna in ni ga skrbelo. David mu je bil všeč. Predvsem pa si je želel, da bi bila Sara srečna.

Nekoč jo je klicala Marjeta: »David mi je sporočil, naj ti povem,« je pričela.

»Da,« je rekla Sara v skrbeh, kakšna bo novica.

»Odšel je k materi. Sporočili so mu, da umira,« je povedala Marjeta.

»Nisem vedela, da jo ima,« je bila Sara začudena. Nikoli ni govoril o tem. Zanj sta bila Marjeta in Metod mati in oče.

»Ima, le da ga je poslala proč, ko mu je bilo šest let. Ni mogla skrbeti zanj. Od takrat je pri nas. Sedaj je odšel tja. Naročil mi je, naj ti povem, da bo tam, dokler mati…«

»Razumem,« je rekla Sara.

»Poklical te bo, je dejal,« je še rekla Marjeta.

Sara je čakala, skrbelo jo je. Ni klical. Ni vedela, kje je. Nihče ni vedel, kje je. Le čakali so. Upala je, da bo poklical. Odšla bi tja, mu stala ob strani, ga poslušala, ga objela. A ni poklical.

Minil je mesec, minila sta dva. O njem ni bilo sledu. Skrbelo jih je. V tem času je Sara enkrat odšla tja, na kmetijo. Nihče ni vedel nič. David se ni oglasil.

»Mogoče hoče biti sam,« je ugibala Marjeta. Videlo se je, da jo zelo skrbi.

»Ne razumem, zakaj ne pokliče,« je rekla Sara. Niso vedeli odgovora.

Ostala je ves konec tedna, nato se je vrnila k očetu. Težko je bilo študirati, slediti šoli, skrbelo jo je zanj. A nekako je zmogla. Morala je, Agati je obljubila, da bo. Pa naj bo, kar hoče.

Končala je prvi letnik, nato drugi in tretji. David je bil še vedno lep spomin. Še vedno je odšla tja, na kmetijo. Veseli so bili vedno, ko je prišla.

»Rekel je, da bo kmet, da bo za vedno ostal tu,« je nekoč rekla Marjeta. Smehljala se je.

Bilo je poletje, bil je topel večer. S Saro sta sedeli pred hišo, okrog nog se jima je smukala mačka.

»Kdo ve, kje je, naš David,« je rekla Sara nekoliko žalostno.

»Upam, da je srečen, upam, da bo prišel. Vsak dan gledam na cesto. Čakam, da zagledam velikega fanta s klobukom na glavi. Potem se spomnim…Klobuk je pustil tu,« je rekla Marjeta zasanjano.

»Prišel bo,« je trdno prepričana rekla Sara. »Ljubi me!«

Končala je študij, ker je bila med najboljšimi, je vpisala magisterij. Aleš je bil ponosen nanjo. Sara je bila srečna, ker ji je uspelo. Zaposlila se je, imela cilj, da konča magisterij čim prej. Postala je lepa ženska. Zelo lepa, trdna, močna in samozavestna. Ostala je pri očetu, čeprav bi lahko kupila stanovanje. A imela ga je tako malo časa, da ni hotela stran. Tudi on ni hotel ostati spet sam. Večkrat sta govorila o njem.

»Oči, misliš, da ga bom še kdaj videla? Zakaj se je odločil, da izgine,« je spraševala.

»Ne vem, zakaj, ljuba Sara, toda verjemi, vem, da zelo trpiš. Poznam takšne zgodbe. Tvoja mati je odšla, še vedno jo ljubim, nisem spoznal druge, nisem se več zaljubil,« je povedal.

»Naj čakam? Naj čakam nanj vse življenje,« je vprašala. Imela je solzne oči, duša je jokala, odkar ga ni bilo.

»Ne vem. Ne vem, hči,« je rekel Aleš.

Čakala je do tridesetega leta. V tem času se ni kaj dosti spremenilo. O Davidu ni bilo veliko novic. Nekoč je nekdo, ki je včasih živel pri Marjeti, povedal, da ga je videl. Da živi v mestu, da je sam, da se je zapustil. A to so bile le govorice, ki jim Sara ni hotela verjeti.

»Rekel je, da bo ostal na kmetiji, da bo kmet,« je trdila. Marjeta jo je poslušala in ji kimala. Sedaj sta imela z Metodom le še tri rejnike. Toliko jih je že odšlo. A vedno so se vračali. Z družinami so prihajali nazaj k Marjeti. Vsakega je bila vesela, vsi so bili njeni otroci.

»Sara, pozabi nanj. Zaživi življenje, imej se lepo,« ji je nekoč rekla Marjeta. Ni ji bilo vseeno. Sara je bila lepa, imela je dobro službo, veliko hišo, najboljši avto, najlepše obleke, najdražjega frizerja. Zaslužila si je tudi ljubezen.

»Ne morem ljubiti drugega. Moje srce čaka nanj,« je povedala Sara.

»Ne moreš ostati sama. David se je odločil, spoštuj njegovo odločitev,« je govorila Marjeta.

A ni. Ni mogla. Sklenila je, da ga poišče. Najela je zasebnega detektiva. Plača ogromno denarja. In uspelo ji je. Po šestih mesecih je dobila njegov naslov.

Kar takoj se je odpeljala tja, ni več hotela čakati.

David je sedel na verandi. Živel je v mali hiški, ki jo je kupil s priložnostnim delom. Delo je bilo težko, delal je od jutra do večera, jedel skoraj nič. A bilo je dobro, ker je lahko pobral denar in odšel, kadar je hotel. Ko mu je bilo dovolj, je odšel in si kupil hiško. Bila je v zelo slabem stanju. Popravil jo je, zaživel v njej.

V roki je imel steklenico piva, kadil je in zamišljeno strmel v avto, ki je ustavil pred njegovo hiško. Niti sanjalo se mu ni, kdo bi lahko bil. Ko je izstopila, jo je prepoznal, še preden si je snela sončna očala. Steklenica mu je padla iz rok…

Molčala sta. Sara je sedla na stopnice, on je še vedno sedel na stolu.

»Dolguješ mi pojasnilo,« je rekla mirno, roke pa so se ji tresle.

»Sara…Ni dobra ideja. Pojdi raje, nočeš me,« je pričel.

»Ne razumem. Vse sva imela, odšel si, pobegnil si…« je odkimala z glavo.

»Ne mareš razumeti, ne bom ti razlagal,« je pričel.

»Moraš mi, dolžan si mi. Vsa ta leta…čakala sem te, zahtevam pojasnilo,« je rekla resno.

»Nisva za skupaj. To sem sprevidel, ko sem bil pri materi. Ona mi je odprla oči. Nikoli ne bi dosegel nič. Pravil sem ji o tebi. Da študiraš, da boš dama, da me ljubiš. Mati se je smejala, mi odprla oči, saj ti pravim, nisva za skupaj,« je odkimal.

»Marjeto in Metoda skrbi zate. Zakaj se jima ne javiš? Vsaj to si jima dolžan,« je pričela.

»Nima pomena. Nikoli ne bom kmet. Kmetija niti ni moja. Vedno bom revež. Rodil sem se revež, ostal bom tak. Mati je rekla…« je spet pričel.

»Ne razumem te. Vse si ji verjel, pa čeprav te je zapustila? Vse ostale si odrinil stran in verjel njej,« je bila jezna.

»Kri ni voda, ona je vedela,« je govoril.

Sara je vstala. Jezno ga je pogledala, v njenih očeh se je bes kopičil, to je videl.

»Žal mi je, za vsa leta, ko sem te čakala. Sedaj vem, da sem čakala za prazen nič. Nisem si mislila, da si postal tak slabič. Imel si vse, sam si zapravil vse. Besede nekoga, ki te ni bil vreden, so pomedle vse, si jim verjel. Ne morem verjeti, da si to ti! Če bi bilo tako, potem, David bi jaz ne bila, kar sem. Če bi bilo tako, kot praviš ti, potem bi končala na cesti z razbito glavo, tako kot moja mati. Pa nisem, pa ne bom. Motiš se, David. Lahko bi živel, lahko bi imel kmetijo, le upaš si ne,« je mirno povedala, čeprav bi ga najraje pretepla, tako je bila besna, ker se je vdal v usodo. Potem je odšla. Ni se ozrla nazaj.

Minilo je leto, Sara je vedela, da mora nadaljevati, da mora ljubiti. A noben zmenek se ni končal tako, kot bi se moral. Iskala je njega, pa ga ni našla. Vsi ostali so bili drugačni. David, le on je imel tisto, kar je hranilo njeno ljubezen. Le on je znal. Ampak, sedaj niti on tistega nima več…

Odšla je k Marjeti. Bil je lep dan, pričela se je košnja in vedela je, da bo veliko dela. odšla je že v petek zvečer. Včasih je šel z njo oče, toda tokrat ni mogel. Šele sedaj se je zaljubil. Povedal ji je nekaj dni nazaj. Sara je bila srečna zanj. Končno je našel ljubezen. Martina je bila prijetna. Pet let mlajša in zelo zaljubljena. Sara je videla, kako ga gleda.

Zapeljala je na dvorišče, nikogar ni bilo. Vedela je, da so na bregu, da obračajo. Poiskala je grablje in se odpravila tja gor. Že od daleč je zaslišala petje in smeh. Marjeta je pela. Kdaj jo je nazadnje slišala peti? Kdaj je bila tako srečna?

Ko je stopila do vrha in pogledala dol, je okamenela. Tam je bil moški. Imel je klobuk na glavi, kratke hlače, zgoraj pa nič. Posušeno seno je metal na velik voz. Kako je bil močan!

Sari se je zasmejalo srce. Pospešila je korak. Vsa leta so v hipu izginila. Izbrisala so se. Najbrž je bilo res šele včeraj tisto, ko sta ležala na jasi in štela zvezde. Nista smela, hodila je v šolo.

Stopila je do njega, nasmehnil se ji je, nato je pokimal z glavo.

Marjeta se je na ves glas zasmejala in zavriskala. Grabili so ves dan, pozno popoldan jih je poklicala k večerji.

Metod je prišel zadnji. Sedel je in čakal na hrano.

»Kje sta mlada dva,« se je zasmejal.

Dva stola sta bila prazna.

»Nista lačna. Ne hrane,« je rekla Marjeta in pogledala skozi okno. Bilo je jasno, noč bo zvezdnata…

>Foto: Pixabay.com