ZGODBE

Dvojna ljubezen

Sedel je za mizo v kotu in strmel v kozarec pred sabo. Z rokami si je podpiral glavo. Njegove misli so bile zmedene kot že dolgo ne. Ni vedel, kaj naj stori.

Natakarica ga je vse čas opazovala. Prišel je pred tremi urami, naročil kozarec belega vina. Pa se ga ni niti dotaknil. Le strmel je vanj.

»Oprostite, gospod, toda počasi bomo zaprli,« mu je prišla povedat.

Matic je dvignil glavo, rahlo prikimal, plačal za vino, ki ga ni popil in vstal. Stopil je na cesto. Bila je tema, bilo je hladno. Zavil se je v plašč in pogled levo in desno. Kam naj gre? Na razpolago je imel dve poti, pa ni vedel, za katero naj se odloči. Bilo je pretežko. Katerokoli pot bi ubral, bi mu bilo lahko kasneje žal. Da pa bi še naprej skrival, pa ni imel moči. Postalo je preveč napeto, preveč za njega. Sicer si je vse zakuhal sam, pa vseeno. Ko bi vsaj lahko zavrtel čas nazaj. Potem bi ravnal drugače. Ampak, kako drugače? Kaj bi spremenil? Ni vedel.

 Počasi je stopal po pločniku, prišel do prve klopi, ki je samevala v parku in sedel nanjo. Ob tej uri so bile ulice že skoraj prazne, nikomur ni padlo na misel, da bi posedal na klopi. Bilo je hladno. Tudi njega je zeblo, toda to sploh ni bilo pomembno. Mraz tisti trenutek ni imel velike vloge, pred njim je bila veliko težja uganka.

Oglasil se je njegov mobilni telefon. Zdrznil se je, ga vzel iz žepa. Bila je ona. Sonja. Najbrž jo je že skrbelo, kje hodi. Ponavadi je prišel iz službe domov, sedaj pa je taval po mestu.

»Matic, boš kmalu doma,« je zaslišal njen glas.

»Da, kmalu. Naj te ne skrbi. Zavil sem še na kozarec vina. Pridem,« ji je povedal.

»Dolgčas mi je. Ves popoldan te že čakam,« je rekla užaljeno.

»Pridem, Sonja,« je še enkrat povedal in prekinil vezo.

Zavzdihnil je. Naj gre torej k njej? Najbolje. Ni nujno, da tisti hip reši vse. Kak dan še lahko počaka, več ne bo zmogel.

Matic je imel trideset let, bil je trgovski potnik. Potoval je po vsej Sloveniji, sklepal posle. Veliko časa je bil zdoma, toda Sonja ga je razumela. Vedela je, da paš dela, da drugače ne gre, če hočeta zaslužiti dovolj denarja za obnovo stare hiše, ki sta jo kupila s prihranki.

Sonja je bila njegova žena. Bila je tri leta mlajša od njega. Imela je svetle lase, bila je majhna in vitka. Matic jo je imel rad. Bila je potrpežljiva, ni marala prepira. Vedno je bila nasmejana, na svet je gledala z rožnate plati.

Poročena sta bila komaj dve leti. Trudila sta se, da bi zanosila, toda uspelo jima je šele sedaj. No ja, veselje je bilo veliko. Sonja je jokala od sreče. Matic je bil sprva šokiran, pretresen, nato se je pomiril.

Sonja je nosečnost dobro prenašala. V petem mesecu se ji skoraj ni poznalo, da nosi otroka. Ni se kaj dosti spremenila, le še bolj vesela je postala, še lepša. Nikoli je ni nehal ljubiti.

Njegova ljubezen je bila enako velika tudi takrat. Takrat, ko je spoznal njo. Vanjo.

Bilo je pred dobrim letom. Večkrat je bil v Mariboru službeno. Sodeloval je s firmo, v kateri je bila zaposlena. Največkrat je bila Vanja tista, s katero je sklepal posle, jim prodajal svari, ki so jih izdelovali. Vanja je bila lepa ženska. Visoka, rdečelasa. Bila je nekoliko starejša. Kasneje je izvedel, da ima enega otroka, da je sama. Dobro sta sodelovala, bila prijatelja.

Nekoč ga je povabila na kavo. Prišel je ravno, ko je zaključevala z delom.

»Tole urediva, potem pa lahko greva na kavico,« mu je predlagala.

Matic je bil za. In sta šla.

V lokalu nasproti firme, sta prijetno kramljala. Povedal ji je o sebi.

»Poročen si? Res? Nisem si mislila,« je odkimala.

»Zakaj ne,« je bil začuden.

»Deluješ tako svobodno. Prepričana, sem bila, da te je težko ujeti,« se je smejala.

»No ja, Sonja me je ujela že kar nekaj let nazaj,« je prikimal.

»Jaz se nikoli nisem poročila. Imam pa hčerko. Sedaj ima že štirinajst let,« je povedala. Ko je govorila o njej je žarela. Očitno jo je imela zelo rada.

»Potem si bila zelo mlada, ko si jo dobila,« je skušal uganiti njeno starost.

»Niti ne. Imela sem enaindvajset let,« je rekla.

Na hitro je seštel in se zastrmel vanjo. Kar pet let je bila starejša od njega. Nikoli si ne bi mislil, bila je tako zelo mladostna.

»Čeprav molčiš, vidim, da si presenečen nad mojo starostjo,« se je zasmejala.

»Prav res. Deset manj bi ti jih dal,« je kimal.

»Pretiravaš! Če ne bi bil poročen, bi menila celo, da me osvajaš,« je zapeljivo rekla.

Matic je rahlo zardel. Jo je osvajal? Ah, ne, bil je le prijazen.

Skoraj dve uri sta sedela tam in se spoznavala. Obema je bilo zelo prijetno. Matic jo je iz minute v minuto bolj občudoval. Bila je polna energije, imela je polno hobijev, poskusila je prav vse. Izvedel je, da je skočila z padalom, da je jezdila konja, da je preplezala pol gora na tem svetu. Obiskala je Indijo, bila je v Tibetu, imela je celo uhan v popku.

»Najbrž misliš, da sem prestara za kaj takega, toda tako zelo mi je všeč,« se je smejala.

»Prestara? Kje pa,« je zamahnil z roko, bil povsem očaran, da deli z njim vse to.

»Poglej,« je rekla in odgrnila majčko.

Zagledal se je v svetleči uhanček v popku. Ampak bolj kot uhanček je opazil njen raven in napet trebuh. Začutil je mravljince, njegove roke so postale mokre. Kaj takega se mu še ni zgodilo.

»Všeč mi je. Zelo,« je kimal zmedeno in bil najbrž rdeč kot kuhan rak.

Vanja se je smehljala, nato se je nagnila naprej in se mu zazrla v oči: »Pa ti? Imaš ti kaj takšnega? Imaš ti za sabo kak nori podvig?«

»Pravzaprav ne. V primerjavi s tvojim, je moje življenje prav pusto in dolgočasno,« je povedal.

Poškilila je na uro in skoraj skočila pokonci: »Toliko je že? Žal mi je, Matic, toda iti bom morala!«

»Tudi jaz se moram počasi odpraviti proti domu,« je prikimal, čeprav bi lahko z njo sedele še ure in ure. Nikamor se mu ni mudilo.

»Ko prideš naslednjič, greva lahko spet na kavo. Prijetno je v tvoji družbi,« je rekla.

»Držal te bom za besedo,« je takoj resno zagrabil.

Ko se je vozil nazaj proti domu, je bil zasanjan. Le s težavo se je zbral in sodeloval v vožnji. Vanja, Vanja, je odmevalo v njegovi glavi. Uf, popolnoma ga je začarala. Bila je nekaj tako posebnega, da je nisi mogel izbrisati iz glave. Res zanimiva ženska.

Potem je vsak dan mislil nanjo. Vsak dan bolj se mu je dozdevalo, da mu je všeč. Vsak dan bolj jo je pogrešal in si želel, da bi moral spet na njen konec. Ponavadi je odhajal v Maribor enkrat na mesec, tokrat pa je bil prepričan, da bo šel prej, da ne bo mogel tako dolgo biti brez nje. Iskal je dober izgovor, da bi spet moral tja. Nič pametnega mu ni padlo na pamet. K sreči se je oglasila Vanja.

»Greš jutri lahko v Maribor ali pošljem koga drugega,« ga je nekega jutra presenetil šef.

Matic ga je začudeno pogledal.

»Klicala je gospa Verbič. Nujno potrebuje par stvari,« mu je razložil.

Maticu se je zavrtelo v glavi. Klicala je! Vanja je klicala!

»Seveda bom šel,« je rekel in poskušal skriti razburjenje.

»Prav,« je prikimal šef in odšel.

Tistega dne ni naredil ničesar. Sedel je v svoji mali pisarni in strmel skozi okno, sanjal pri belem dnevu. Šele, ko jo je v mislih pričel slačiti in poljubljati, se je predramil, se zavedal, kaj premišljuje in za hip se je ustrašil sam sebe. Vedel je, da ne sme, da je poročen in da ima svojo ženo rad bolj kot vse na svetu. Toda sanje so bile menda dovoljene. Sanjal je lahko, s tem najbrž ni varal.

Ponoči se je nemirno premetaval po postelji. Ves čas je mislil le na Vanjo, gledal na uro. Ob četrti zjutraj bi najraje kar vstal in se odpravil naravnost v Maribor. Pa je vedel, da bi bila to neumnost. Da mora počakati. Kasneje, ko bo pri njej, več možnosti bo, da bosta šla skupaj na kavo. Gledati je moral, kdaj konča s službo, drugače najbrž ne bi mogla iti.

Zjutraj sta s Sonjo zajtrkovala. Skoraj vedno je pripravil obilen zajtrk in se šele nato odpravil od doma. Tisti teden je Sonja delala popoldan, zato sta lahko skupaj jedla.

»Te dolgo ne bo nazaj,« ga je vprašala.

»Saj veš, vedno se kaj zavleče,« je skomignil z rameni.

»Jutri pa je sobota. Vreme je lepo, lahko bi kam šla,« je rekla.

»Lahko,« je prikimal. Ni se hotel obremenjevati z jutrišnjim dnem, imel je pomembnejše misli.

»Bom malce premislila, kam bi šla, pa še ti daj,« je rekla Sonja, tako kot vedno. Vedno, kadar sta se kam odpravljala, sta povedala vsak svoje ideje in se potem skupaj odločila, katera je najboljša. To se je Sonji zdelo tako imenitno.

Končno se je peljal proti štajerski. Vozil je hitreje, kot običajno, mudilo se mu je. Čimprej je hotel zagledati njen obraz, njen nasmeh, njene oči. Bilo je popolnoma zmeden. Po eni strani se je zavedal, da ne dela prav, po drugi mu je bilo popolnoma vseeno.

two red hearts are hanging on the rope on the blue wooden background.

»Matic, pozdravljen,« ga je bila Vanja vesela. Zavrtela se je na pisarniškem stolu in prekrižala dolgi nogi. Na prvi pogled se mu je zazdelo, da je tokrat še posebno lepo urejena. Oblečena je bila v belo bluzo in svetlo modro mini krilo. Bila je naličena, imela je urejeno pričesko, smehljala se je, oči so ji žarele.

»Sem slišal, da me potrebuješ, šefe me je včeraj obvestil,« je pričel. Postajal je vse bolj zmeden, pogled nanjo, ga je dušil, prostor je bil naenkrat premajhen.

»No ja, lahko bi počakalo kak teden, pa vendar. Kava s tabo pa najbrž ne bi mogla. Saj se strinjaš,« je rekla in se nagnila k njemu.

Pogled mu je zdrsnil na njeno bluzo, ki ni bila dovolj zapeta. Povsem jasno je lahko videl bel čipkast nedrček, ki je objemal polne in velike prsi.

Zadihal je in jo pogledal v oči. Smehljala se mu je, ga zapeljivo gledala.

»Potem kar greva,« je zmedeno pričel.

»Najprej delo, potem zabava,« je rekla in se spet naslonila nazaj.

Pogled jo je, pomežiknila mu je in se za hip zresnila. Ga je imela za norca? Se je igrala z njim? Vedela je, kaj dela, kaj dela njemu…zabavalo jo je.

Umiril se je in najprej opravil posel, zaradi katerega naj bi prišel. Roka se mu je rahlo tresla, Vanja ga je ves čas opazovala in se prikrito smehljala.

»Tako, končano. Sedaj lahko greva na kavo, če imaš čas,« je rekel.

Stopila je k njemu, čisto blizu, se nagnila do njegovega ušesa in mu šepnila: »Lahko greva k meni. Saj zato si prišel, mar ne? O tem si sanjal, mar nisi?«

Matic je prebledel, začutil znojne kapljice na čelu. Je res bilo tako zelo očitno?!

Pogledal jo je v oči: »Si želiš, da grem k tebi?«

»Zakaj pa ne,« je skomignila z rameni.

Ni več govoril, le sledil ji je. Sedla sta vsak v svoj avto. Peljal je za njo. Če bi natančno vedel, kje stanuje, tisti hip najbrž ne bi znal sam pripeljati, bil je popolnoma zmeden.

Živela je v bloku, v predzadnjem nadstropju. Do tja sta prišla z dvigalom in čeprav sta bila v njem sama, sta slonela vsak na svoji strani in se gledala. Vanja izzivalno, Matic zamišljeno. Dela prav? Sploh ve, kaj dela?!

Odklenila je vrata, ga potisnila noter in jih za sabo zaklenila. Stal je na hodniku, stopila je do njega. Objela ga je okrog pasu, poljubila ga je na vrat. Ni se več mogel zadržati, objel jo je in zaprl oči. Nič več ni razmišljal, nič več ni obstajalo.

Ostal je do teme. Nikamor se mu ni mudilo. Bilo mu je vseeno, da je njegov mobilni telefon, ki ga je imel v žepu suknjiča zvonil. Vedela je, da ga kliče Sonja, toda tam, ob njej, sploh ni bila resnična. Tam je bil povsem drug človek. V Matica, v vzornega moža se bo spremenil spet, ko bo prišel pred domač prag. Tam, v stanovanju lepe Vanje, pa je bilo dovoljeno prav vse.

»Ostani nocoj. Ljubiva se vso noč,« mu je šepetala na uho in se privijala k njemu.

»Ko bi le lahko,« je pričel.

»Kaj te zadržuje? Ona? Če bi se ji zlagal, ti ne bi verjela? Reci, da se ti je pokvaril avto in da boš prespal v hotelu. Ne znaš lagati, kaj? Je tole tvoja prva napaka,« je govorila.

Obrnil se je na hrbet, se zastrmel v strop.

»Boš? Jo boš poklical, ji boš povedal?« je vrtala vanj, drsela z nogo ob njegovo in ga božala po trebuhu.

»Bom,« je sklenil odločno in se zvalil nanjo.

Sonja je seveda verjela, bila je zaskrbljena: »Samo, da si v redu! Bala sem se, ker se nisi oglasil. Samo, da je s tabo vse v redu,« je govorila.

»Da, da, samo nekaj pri avtu je šlo. Je že pri mehaniku. Jutri zjutraj bo popravljeno. Spal bom v hotelu. Takoj, ko bom lahko, pridem,« je govoril. Sedel je na postelji, nag. Obrnjen je bil stran od Vanje, ni ji hotel gledati v oči, ko je govoril s svojo ženo.

»Prav. Čakal te bom, dragi. Ljubim te,« je še rekla.

»Tudi jaz te ljubim,« ji je povedal tako kot vedno. Prekinil je vezo in nekaj časa strmel predse. Sedaj je bilo vseeno. Tudi, če bi takoj odšel, je bilo storjeno. Vseeno je bilo, če preživi ob njej še vso noč. Obrnil se je k njej. Strmela je vanj, se zapeljivo smehljala, ga vabila. Ni se mogel premagati. Želel si jo je spet in spet.

Predramil se je šele ob deveti uri. Pogledal je okrog sebe. Postelja je bila prazna. Vanje ni bilo. Vstal je in se oblekel, dišalo je po kavi.

Vanja je sedela na kuhinjskemu pultu, v rokah je držala skodelico in se smehljala.

»Nisi me zbudila, pozno je že,« je rekel. Nalil si je kavo.

»Tako lepo si spal. Nisem te hotela buditi,« mu je rekla.

»Iti bom moral,« ji je povedal. Stopil je k njej in jo poljubil.

»Vem,« je zašepetala. »Čeprav si želim, da bi lahko ostal.«

Bližje, ko je bil domači hiši, bolj ga je bolelo v želodcu. Bo sploh lahko poljubil svojo ženo? Bo sploh lahko igral, se pretvarjal?

Ko jo je zagledal, mu je bilo lažje. Njena podoba je izrinila vse slabe misli. Smeje ga je objela.

»Pogrešala sem te. Ne maram sama ležati v postelji,« je rekla.

»Tudi jaz sem te pogrešal,« se je zlagal. Niti za trenutek ni pomislil nanjo, ko je poljubljal Vanjo.

Preostanek sobote, ki je bila sončna, sta porabila za sprehod po mestu. Sonja si je nadvse rada ogledovala izložbe, komentirala razstavljeno blago. Matic je tokrat poslušno hodilo zraven nje. Ni se pritoževal, kar jo je nadvse čudilo. Vedno ji je govoril, da zapravlja čas s strmenjem v izložbe, da tako ali tako ne namerava ničesar kupiti. In Sonja mu je vedno znova poskušala dopovedati, da jo to pač sprošča.

»Me boš peljal na kosilo,« ga je potegnila za roko.

Matic se je predramil, z mislimi je bil daleč stran, v tuji postelji.

»Na kosilo? Je že toliko ura,« je bil zmeden.

»Seveda. Domov si prišel šele ob dvanajstih, dve uri se že sprehajava po mestu. Lačna sem in utrujena,« mu je rekla.

»Prav, potem greva na kosilo,« je prikimal, čeprav ni bil niti malo lačen.

Ko sta sedela v restavraciji, kamor je Sonja najraje zahajala, je ves čas tožila, da jo zbada v križu.

»Nič čudnega, premalo počivaš! Noseča si že skoraj šest mesecev. Več bi morala ležati, ne pa skakati okrog,« ji je rekel resno.

»Oh, če pa ne morem! Ne zdržim,« je odkimavala in se pačila zaradi bolečine.

»Najbolje, da se odpraviva nazaj proti domu,« je svetoval.

Čeprav sta imela namen po kosilu oditi še v kino in si ogledati najnovejši film, za katerega je bila Sonja prepričana, da ji bo zelo všeč, se je z njim tokrat strinjala.

Počasi sta se odpravila nazaj proti domu. Sonja je hodila težko, ves čas se je naslanjala na Matica. Nekoliko ga je zaskrbelo.

»Misliš, da bi morala na pregled,« je vprašal, ko se je doma udobno namestila na kavč.

»Ah, ne. Le preveč sem se obremenjevala. Minilo bo,« je kimala.

Zaspala je, Matic pa je tiho odšel v spalnico, kjer sta imela telefon. Poklical je Vanjo. Imel je srečo, oglasila se je.

»Ojla! Lepo, da kličeš, moj srček,« je zaklicala v slušalko.

»Pogrešam te,« ji je priznal.

»Pa ženička, ti ne zapolnjuje časa,« je rekla.

»Sonja spi. Najbrž bom ves popoldan sam,« ji je povedal.

»Imam idejo,« se je domislila.

»Poslušam,« je rekel in legel na posteljo. Zaprl je oči.

»Kaj, ko bi oba sedla v avto in si šla naproti. Lahko? Se boš lahko izmuznil ven,« je rekla.

Ideja mu je bila všeč. Skočil je pokonci, v želodcu ga je špikalo.

»Ni slabo. Si bom že kaj izmislil,« je rekel.

»Torej, čez pet minut je odhod, velja? Ko se dobiva, skupaj poiščeva hotel in se imava lepo, velja,« je govorila.

Takega povabila vsekakor ni želel zamuditi. In bil je prepričan, da Sonja niti vedela ne bo, kako dolgo ga ni. Najbrž bo spala ves popoldan.

»Velja, čez pet minut grem od hiše,« je potrdil in odložil slušalko.

Tiho je šel nazaj v dnevno. Sonja je mirno spala, njen obraz je bil prekrit z rahlim nasmeškom. Najbrž se ji je kaj lepega sanjalo. Bila je lepa, nekaj časa je strmel v njen obraz. Nasmehnil se je sam pri sebi. Pobožal bi jo po licu, jo poljubil, toda lahko bi jo predramil in potem zagotovo ne bi mogel iti Vanji naproti. Tega pa ni hotel.

Na list papirja je na hitro napisal par besed. Naj jo ne skrbi, da je odšel z avtom do novega sodelavca, ki ga je že večkrat vabilo na kavo. Da bo prišel kmalu, naj kar počiva.

Tiho je odšel ven, zaklenil za sabo in sedel v avto. Prej, ko bo stopil na plin, prej bo pri njej, vsaka minuta je bila pomembna.

Drvel je po hitri cesti svoji novi ljubezni naproti. Po uri vožnje se je oglasil mobilni telefon. Pogledal je številko, bila je Vanjina. Oddahnil se je, bal se je, da ga kliče Sonja.

»Kje si,« je vprašala.

Opisal ji je kraj.

»Čudovito, čisto blizu si že. Parkirala sem avto pred hotelom, kilometer stran. Boš našel,« je spraševala.

»Bom,« je pritrdil.

Še malo in lahko jo bo objel, jo stisnil k sebi.

Hotel je takoj našel, prepoznal je tudi njen avto. Ko je parkiral in izstopil, jo je opazil. Stala je pred vrati in se mu smehljala.

»Greva,« ji je rekel, ko je stopil do nje. Kavalirsko ji je odprl vrata.

Vstopila sta, se odpravila do receptorja.

»Sobo bi,« je rekel Matic.

»Za koliko časa,« je vprašal hotelir.

»Za nekaj ur,« je dodala Vanja in se stisnila k njemu.

Hotelir je pokimal, Matic se je podpisal, vzel ključ.

Mala sobica je bila urejena. V njej je bila le velika postelja, omarica, na kateri je bila televizija. Imela je tudi majhno kopalnico.

»Imava vse, kar potrebujeva,« se je nasmehnila Vanja in legla na posteljo.

Ni čakal, ni izgubljal časa…

Večerilo se je, ko se je peljal proti domu. Sonja ga ni nič klicala, zato je sklepal, da še vedno spi. Vso pot nazaj je prepeval, bil še vedno omamljen od Vanjine lepote, njene močne energije. Bila je njegova. Sedaj mu je bilo jasno. Brez nje ne bi mogel več.

Odklenil je vrata, luči ni bilo. Čudilo ga je. Mar res še vedno spi?

Vstopil je v dnevno sobo, Sonja je še vedno ležala na kavču. Zazdelo se mu je, da tiho joče. Prižgal je luč.

»Kje si bil? Klicala sem te,« je zahlipala.

Počepnil je k njej, prestrašil se je: »Kaj se je zgodilo? Pustil sem ti listek, ga nisi videla?«

»Matic, nisem se upala niti premakniti. Matic, krvavim…«

Dirkal je do bolnice. Sonja je ležala na zadnjem sedežu. Bil je zmeden, prestrašen. Še nikoli v življenju se ni počutil bolj krivega. Najraje bi kričal na ves glas. Medtem, ko je on poljubljal drugo, ko je nežno objemal Vanjo, je njegova žena ležala nemočno na kavču in ga čakala. Bila v strahu za svojim otrokom.

Sonjo so takoj odpeljali na oddelek, Maticu so veleli, naj počaka v čakalnici.

»Bo vse v redu? Ji boste pomagali,« je obupano spraševal zdravnika.

»Pomirite se. Vse bomo uredili,« ga je zdravnik skušal pomiriti.

Čakal je in čakal. Minute so se vlekle. Hodil je sem ter tja. Razjedalo ga je. Če bo kaj narobe, bo kriv on, samo on. Ni bil doma, pustil jo je samo. Lahko bi vedel, pritoževala se je, da jo boli v križu. Ni pomislil.

Zdravnik se je vrnil po dveh urah. Njegov obraz je bil nasmejan.

»Kako je z njo? Pa otrok,« je hitel Matic.

»Vse bo v redu. Srečo ima, otrok je pravi borec. Ustavili smo popadke, vse bo še dobro,« mu je zagotovil zdravnik.

»Jo lahko vidim,« je vprašal Matic.

»Lahko, za kratek čas,« mu je rekel in ga pospremil do sobe, kjer je ležala.

Sedel je k njej na posteljo in jo objel. Najraje bi zajokal.

»Matic, bolje se počutim. Zdravnik pravi, da se bo dobro končalo. Pravi, da je fantek,« mu je rekla Sonja in olajšano gledala.

»Fantek,« je ponovil Matic, se takrat najbrž prvič zavedal, kako zelo resničen je otrok, ki bi ga kmalu izgubil.

»Ostati bom morala tu. Najbrž vse do poroda. Ampak mi je vseeno, le da bo vse dobro,« mu je razložila.

»Prav, ostani, ubogaj jih,« je kimal Matic. »Vsak dan bom prišel. Ne boj se zame, znašel se bom! Počivaj, Sonja.«

Vrnil se je v prazno stanovanje. Zaklenil je vrata in sedel na kavč. Šele tedaj je začutil, kako zelo se mu tresejo roke.

Minil je teden dni. Vanje ni poklical, niti ni ona klicala njega. Redno je obiskoval Sonjo. Pri njej je bil vsako popoldne. Čeprav je morala ležati v bolnici, je bila zelo dobre volje. Težko je čakala, da bo pestovala prvega otroka.

»Ime, Matic, ime lahko izbereva, da ga bom lahko poklicala, ko ga ogovarjam,« mu je rekla.

»Ime? Ne vem,« je bil zmeden.

»Blaž,« je vprašala Sonja.

»Naj bo Blaž,« je kimal Matic.

Bil je petek, obiskov je bilo konec in Matic se je vrnil domov. Ko je vozil proti domu, je zazvonil njegov telefon. Bila je Vanja. Najprej je okleval, nato se je oglasil.

»Pogrešam te,« je rekla.

»Vanja…« je izjavil.

»Me nič ne pogrešaš? Ne morem več, Matic. Moram te videti,« je nadaljevala.

»Sam sem. Sonja je v bolnici,« ji je povedal.

»Potem lahko pridem k tebi,« se je takoj domislila.

»Lahko,« je pritrdil. Ni imel moči, da bi ji prepovedal.

»Ko bom v tvojem kraju, te pokličem, da me boš vodil do hiše,« je še rekla in prekinila.

Doma se je najprej oprhal, nato je pospravil po stanovanju. Poznalo se je že, da je sam, ni bilo več tako zelo urejeno, kot ko je bila Sonja doma.

Pogledal je na uro. Skoraj dve sta že minili, Vanja je bila najbrž blizu. Zamislil se je. Dela neumnost? Najbrž. Svojo ljubico vabi v njuno stanovanje. Če bi Sonja izvedela… zazvonil je telefon, Vanja je bila blizu.

Hišo je našla z lahkoto. Potrkala je na vrata, odprl jih je.

»Matic, srčece,« je rekla. Zaprla vrata in ga strastno poljubila. Nato se je razgledala po hiši.

»Lepo imaš,« je kimala.

»Nora si. Prišla si sem…« je odkimaval, natočil jima je pijačo.

Sedal je na kavč, se zahihitala: »Zakaj nora? Želim si le nekaj lepih trenutkov. Prostor ni pomemben, pomembno je opravilo!«

Imela je prav.

»Zakaj imaš drago v bolnici,« jo je zanimalo, srknila je požirek viskija in se namrdnila.

»Noseča je, zakompliciralo se je,« ni razlagal.

»Noseča je? Nisem vedela,« je odkimala, se rahlo nasmehnila.

»Očka boš,« mu je rekla in ga gledala v oči.

»Da,« je prikimal.

»Ne, Matic, nisi razumel, jaz ti sporočam, da boš očka,« je rekla in ga ves čas opazovala.

Prebledel je, jo raztreseno gledal. Vanja se je smehljala.

»Noseča si,« je izjavil, začutil tresavico po vsem telesu, pričelo ga je mraziti.

Prikimala je.

Ni več mogel stati, sedel je na fotelj in se zazrl vanjo. Nato se je pričel na ves glas smejati.

»Smešno?« mu je rekla.

»Kaj pa naj?! Trenutno mi gre le na smeh,« je dodal. Sedel je k njej, jo objel in jo poljubil.

»Vanja, ljubim te,« ji je povedal.

»Matic, tudi jaz. Ampak, zdi se mi, da je pred tabo težka naloga. Odločiti se boš moral,« je kimala resno.

»Zakaj? Mar ne more ostati tako, kot je,« je spraševal.

»Ti je tako všeč? Boš zmogel? Jo ljubiš,« je spraševala.

»Ljubim njo in ljubim tebe. Ne bom ti lagal. Mislim, da se ne bi mogel odločiti,« je povedal resnico.

»Moral se boš. Tako naprej dolgo ne boš šlo. Nekoč se bo izvedelo, nekoč bo vse prišlo na dan,« je rekla.

Imela je prav, toda to je bilo še tako daleč. Ta hip je bilo vseeno. Zakaj bi razpravljala o prihodnosti, če lahko uživata trenutke, ki sta jih imela na razpolago le zase.

Vanja je ostala ves konec tedna. Ko je bil čas obiskov, je Matic odšel k Sonji, pustil Vanjo samo. Nato se je vrnil k njej. Čakala ga je v postelji, skoraj se nista premaknila iz nje.

V ponedeljek zjutraj je odšla nazaj. Prej mu je poklonila dolg poljub.

»Matic, odloči se,« mu je še rekla, nato odšla.

V službi je bil zmeden, ni mogel delati. Kaj naj stori? Katero naj ljubi, katero naj pahne stran?! Imel je občutek, da se mu bo zmešalo. Vsega je bilo preveč.

Vanja je redno prihajala. V petek je prišla, v ponedeljek zjutraj je odšla. Tedni so minevali, Sonja je bila vse bližje porodu. Matic se je navadil na takšno življenje, celo ugajalo mu je. Če bi lahko, bi pustil tako, ne bi spreminjal ničesar. Skušal je pregovoriti Vanjo, naj ostane tako. Obljubil ji je, da bo redno prihajal.

»Našel bom izgovor, ob tebi bom. Naj ostane tako. Sonja ne bo nikoli izvedela zate,« ji je govoril.

A Vanja si je želela več: »Hočem te vsak dan, ne le nekaj trenutkov!«

»Našel bom pravo rešitev,« ji je zagotavljal Matic.

Bila je sobota, Vanja je ležala ob njem, ko je zazvonil telefon.

Ko so mu sporočili, da Sonja rojeva, je skočil pokonci: »Že? Ni prezgodaj? Pridem!«

Vanja ga je pogledala.

»Sonja, otrok. Rodila bo,« ji je razložil.

Vse je potekalo zelo hitro, ko je prišel do tja, so mu sina izročili v roke. Strmel je vanj, pogledal je Sonjo. Niti ni bila tako zelo utrujena.

»Lep je,« je šepnil.

»Tebi je podoben,« mu je rekla.

»Blaž…« je izrekel njegovo ime, v očeh so se mu nabrale solze.

Ko ga je pestoval, mu je bilo prvič žal, da je spoznal Vanjo, da se je vanjo zaljubil, da ni bil zvest Sonji. Lahko bi se imel lepo, lahko bi bil srečen. Tako pa je bilo vse zmešano. Na poti je bil še en otrok.

Malo je manjkalo, pa bi ji vse povedal. A vedel je, da ne sme. Sedaj res ni bil pravi čas, da ji vse razkrije. Sedaj je imela druge skrbi.

»Čez nekaj dni bova doma,« mu je povedala Sonja.

»Komaj čakam,« je prikimal.

»Boš vzel dopust,« je upala.

»Bom, veš da bom,« je rekel, sklonil se je k njej in jo poljubil na čelo.

Še ko je stopil v domačo hišo, je bil srečen. Pred očmi je videl le svojega sina.

»No, kako je bilo,« ga je vprašala Vanja. Nestrpno ga je čakala.

Govoril ji je o njem, vse ji je povedal. Ko je končal in jo pogledal, je videl, da ima solzne oči in da iz njih sije ljubosumje. Zasmilila se mu je. Najbrž je tudi ona zelo trpela, le da mu tega ni hotela pokazati.

»Vanja,« je šepnil in jo objel.

»V tako zmedo si me potisnil,« je zagodrnjala. Naslonila je glavo nanj.

»Vem, vem,« je prikimal.

Ko sta Sonja in otrok prišla domov, je bilo vse drugače. Matic je težave skupaj z Vanjo potisnil na stranski tir. Bil je vzoren mož in oče. Vzel je dopust za deset dni, izklopil je svoj mobilni telefon. Povsem se je posvečal njima, jima stregel. Sonja je bila zelo srečna.

»Ko bi bil lahko ves čas ob nama. No, ja najbrž bi se razvadila,« se je smehljala.

»Rad bi bil, verjemi. Razvajal bi te, vaju,« je kimal.

A moral je nazaj na delo, nazaj v resnični svet, kjer je obstajala tudi Vanja.

»Verbičeva je klicala. Naročila nam je, da jo takoj pokliči. Le kaj imata,« mu je takoj zjutraj rekel sodelavec in se mu smehljal.

Matic je prebledel: »Verbič Vanja? Najbrž sem ji kaj narobe prodal!«

»Da, najbrž bo to,« je prikimal sodelavec in se zasmejal.

Ko je bil sam, jo je poklical.

»Kje si? Kličem te že vso večnost! Si me pozabil? Si naju pozabil,« je govorila. Takšna še ni bila.

»Vanja, ne, nisem te pozabil, le nisem utegnil. Sonja je prišla domov, skrbel sem zanjo in za sina,« ji je razložil.

»Nočem poslušati o njej,« je kriknila.

»Sama si vprašala, kje sem bil,« je bil zloben.

»Matic, potrebujem te. Pridi,« ga je prosila, spremenila je barvo glasu.

»Ne vem. Danes ne morem, mogoče jutri,« je pričel.

»Matic, nikar ne delaj tega. Potrebujem te,« je rekla roteče.

»Prav, pridem. Takoj, ko bom lahko,« ji je obljubil, čeprav ni vedel ali bo obljubo lahko izpolnil. Dela je imel polno.

Ob četrti uri popoldan je klical domov. Vanja ga je še dvakrat klicala, ni mu dala miru.

»Sonja, kako je doma,« je spraševal.

»Blaž je priden. Samo spi in je,« mu je povedala.

»Potem me ne pogrešata tako zelo,« je hotel vedeti.

»Pogrešava te, toda če imaš delo,« je rekla.

»Sonja, ne vidim se ven, povrhu vsega pa bi moral še službeno v Maribor. Danes bom delal pozno v noč, spal bom tu, potem grem na teren. Prišel bi jutri popoldan, če nimaš nič proti,« je pričel.

Nekaj časa je molčala, nato rekla: »Ne naprezaj se preveč. Ne skrbi, z nama bo vse v redu!«

Takoj, ko je odložil slušalko, je zapustil pisarno, stekel do avta in se odpeljal v Maribor. Vanja ga je nestrpno čakala.

»Končno, mislila sem, da te ne bo,« je rekla, ko ga je zagledala. Padla mu je v objem.

»Vanja, ne morem kar pridirjati sem,« je pričel.

»Ne izpustim te več, sedaj si moj, ne boš odšel,« je preslišala njegove besede in ga poljubljala.

»Ni tako enostavno,« je pričel.

Odmaknila se je od njega, ga grdo gledala: »Prej bi mislil! Sedaj, ko sem noseča, me ne boš zapustil!«

Globoko je zadihal, odkimal: »Ne bom, oprosti. Jaz sem kriv in ne ti.«

Večer je bil lep. Ležala sta drug ob drugemu, se pogovarjala in si zrla v oči.

»Želim si, da bi se preselil k meni,« je rekla.

»Vanja, ne bova o tem, prav,« je prosil.

Prikimala je: »Čas bo prinesel svoje!«

Matic je sedel v svoj avto. Še vedno je bil zamišljen. Kdo ve, kam bi šel, če ga ne bi poklicala Sonja in ga predramila iz razmišljanja. Bi šel k Vanji? Najbrž. Radoveden je bil, kakšna je njegova mala ljubica. Da, Vanja je tistega dne rodila. Deklico Majo. Dopoldan ga je poklicala v službo. Jokala je v slušalko, ga rotila, naj pride k njima. Hlipala je, da ga ljubi, da sama ne bo zmogla. Ničesar ni rekel, le odložil je slušalko. Ničesar ni več mogel obljubiti, bil je preveč utrujen. Zadnjih nekaj mesecev je bilo noro. Skrbel je za dom, za Sonjo, gledal je malega Blaža, kako odrašča, hotel biti z njim vsako prosto minuto. Poleg tega je redno hodil v Maribor, Sonji uspešno lagal, Vanjo prosil, naj ga izpusti. Vedno, ko je prišel k njej, ga je namreč rotila, naj ostane pri njej. Naj je ne zapušča. Iz tedna v teden je bilo huje. Vanja je še samo jokala, celo grozila mu je, da bo skočila skozi okno.

Matica je vidno pobiralo. Čeprav je imel šele trideset let, jih je kazal vsaj deset več. Vedel je, da je na koncu, da ne more več. Zanka je postala preozka.

Zapeljal je pred hišo. Nekaj časa si je v avtu še nabiral pogum, nato je vstopil. Najprej je odšel do sobe, kjer je mirno spal njegov sin. Poljubil ga je na čelo. Naj bo, kar bo, si je mislil in stopil v kuhinjo, kjer ga je Sonja čakala z večerjo.

»Povedati ti moram,« je pričel.

»Da?« je rekla, niti slutila ni.

»Sonja, sedi. Pretreslo te bo,« je pričel.

Sedal je za mizo, matic je pričel govoriti. Od začetka, lepo počasi. Sonja je odkimavala z glavo, jokala, kričala, ga tepla. A nič ni pomagalo, vse je bilo res.

»Kako si mogel, kako si mogel,« je kričala nanj.

»Če me nočeš več, bom povsem razumel. Odšel bom,« je pričel.

»K njej,« jo je zanimalo.

»Najbrž,« je prikimal.

»In če ti odpustim, boš izbral mene,« je rekla.

Rahlo je prikimal.

»Pa otrok? Pa tvoja hči,« je le s težavo izgovorila.

»Skrbel bom zanjo, naj bo, kar hoče,« je povedal, kar je mislil.

»Ampak, ne v tej hiši. Tu je ne želim videti,« je odkimala Sonja.

»To pomeni, da si mi oprostila,« je vprašal.

»Ne, nisem ti. Potruditi se boš moral, če boš želel, da ostanemo skupaj. Zaupala pa ti najbrž nikoli ne bom,« je odkimala.

»Potrudil se bom, če hočeš. Če me še vedno hočeš,« je pričel.

»Trenutno se mi gnusiš, toda ne bom te pustila. Ne bo te imela, moj si,« je rekla skozi zobe.

Matic je rahlo prikimal. Tistega večera je spal na kavču, Sonja mu ni pustila blizu.

Vso noč je bedel, premišljeval. Bo res ostal? Vanjo je še vedno ljubil. Bo res prekinil z njo vse stike?

Čez čas se je stanje nekoliko umirilo. Sonja se je odločila, da se bo borila za zakon. Hodila sta celo v zakonsko posvetovalnico. Matic je ubogal. Da pa je obiskoval Majo, mu ni mogla preprečiti, navsezadnje je bila njegova hči.

Ker mu ni dovolila, da bi Majo vozil domov, je moral sam v Maribor. Tja je odhajal vsak drugi konec tedna. Sonja si je takrat zatiskal oči in ušesa. Ničesar ni želela vedeti.

Matic ni odhajal samo k Maji, odhajal je tudi k njej. Vanja ga je vedno sprejela z odprtimi rokami. Počasi se je sprijaznila, da bo imela svojega moškega le vsak drugi konec tedna. Ampak že to je bilo bolje kot nič. Je pa vseskozi upala, da bo nekoč ostal.

Dvojna ljubezen se je nadaljevala. In sedaj, ko je Sonja vedela zanjo, mu niti ni bilo več tako zelo hudo. Paziti je moral le, da Sonji ponesreči ni rekel Vanja. Paziti je moral, da ni omenjal eno drugi in vse je izgledalo v najlepšem redu. Dokler se nista poznali, ni tako zelo bolelo.

Foto: pixabay.com