ZGODBE

Korak preveč

Ne bi smela, vem. Danes vem, da sem šla predaleč, da sem te prizadela. Nehote, verjemi, to ni bil moj namen. Nisem premišljevala, nisem vedela, da obstaja na svetu še kdo, ki je lahko tako čustven, ki lahko tako lepo ljubi, ne zahteva nič, le ljubezen, ki se mu vrača. Jaz pa ti tega nisem mogla dati. Bila sem preveč ranjena. Hotela sem le oporo, tolažbo, nekoga, ki bi mi pomagal pozabiti. Nisem iskala ljubezni, čeprav se je tako zdelo, iskala sem le pomoč pri begu.

Z Rokom sva bila par skoraj šest let. Ljubila sem ga. bila sem popolnoma brez skrbi. Da bo nekoč odšel, so bile le hude sanje, ki jih jaz nisem sanjala. Popolnoma sem verjela v najino ljubezen. Bila sem slepa, srečna, nisem videla. Nisem vedela, da ima lahko tudi najina pravljica konec. In, kar je še huje, brez njega nisem znala živeti. Le zakaj bi se veselila jutrišnjega dne, če ne bi smela pomisliti nanj? Le zakaj bi vstajala iz postelje, če ne bi odhajal k njemu? Le zakaj bi živela, če ga ne bi smela ljubiti?

Dan je bil lep. Sijalo je sonce, narava se je prebujala. Jaz sem bila dopoldan v službi, popoldneva sem se veselila. Bila sem prepričana, da ga bova preživela skupaj, da nama bo lepo, tako kot vsakič.

A tokrat je bilo drugače.

Ko sem prišla domov, je bil že tam. Stal je pred vrati in me resno gledal.

»Kje se obiraš? Že pol ure stojim tu,« mi je rekel namesto pozdrava. Ni bilo objema, ni bilo poljuba.

Odklenila sem in vstopil je. Bil je resen, drugačen.

»Ne bom izgubljal besed, že tako mi čas uhaja,« je dejal.

»Sara, ne ljubim te več,« mi je razkril. Brez, da bi trenil z očesom.

»Rok,« sem rekla, glas se je tresel, srce je razbijalo.

»Ah, prihrani mi,« je zamahnil z roko in odšel. Zaloputnil vrata za sabo.

Bila sem sama. Kar tako, v hipu je odšla ljubezen.

Jokala sem šele kasneje, ko so besede prišle do srca, ko sem se zavedala, da so resnične, da ga ni več, da je drugje, da njegovi poljubi niso več zame.

Ne bom pisala o bolečini. Preveč jo je. Ne bom pisala o ljubezni. Nočem je.

Pisala bom o tebi, dragi prijatelj.

Spoznala sem te nekaj mesecev kasneje. Sedela sem v parku, prišel si mimo, zraven tebe je hodil velik črn pes. Že od nekdaj sem imela rada živali. Ko je prišel do mene, sem ga pobožala. Ti pa si, kar tako, sedel zraven mene.

»Malo počitka, kajne Tine,« si rekel psu.

»Tine,« mi je ušlo, zasmejala sem se.

»Hja, zakaj pa ne,« si skomignil z rameni.

»Zanimivo,« sem rekla. Mar bi takrat molčala, mar bi šel takrat dalje. Zakaj si sedel ravno k meni, k meni, ki sem te tako prizadela.

»Marko sem, pa ti,« si povedal.

»Sara,« sem rekla. Pobožala sem psa, ki me je ves čas gledal.

»Poglej, všeč si mu,« si rekel in se smehljal.

»Žival čuti, kdo jo ima rad, komu je všeč in komu je v napoto,« sem rekla.

»Prav imaš,« si prikimal. »In kje je tvoj pes?«

»Nimam ga,« sem odkimala.

»Taka ljubiteljica živali, pa brez nje,« je bil začuden.

»Ah, nimam časa zanjo. Pri meni bi le trpela, ves čas sem od doma,« sem povedala.

»Tine, bova povabila gospo Saro na kavo? Tako lep dan je, škoda bi bilo, če je ne bi spila v prijetni družbi,« je predlagal.

Prikimala sem, saj vem, ne bi smela.

Odšli smo do lokala, sedli za prazno mizo, se greli ob toplem soncu. Bilo je lepo. Bil si mi všeč. Bil si prijazen, vesel, zgovoren. Čeprav si imel trideset let, je bilo na tebi še vedno nekaj tako zelo otroškega. Veselil si se lepih stvari, branil si se slabega kot majhen otrok.

Takrat sva govorila o meni, povedala sem ti, da sem sama. Potem sva govorila o tebi. Povedal si, da imaš le Tineta.

»Nobena me ne mara,« si rekel. »A nekoč jo bom dobil! Poročil se bom in imel jo bom rad,« si mi povedal. In verjel si v svoje besede.

Jaz o tem nisem več premišljevala, ljubezen je odšla. Nove nočem.

Nisi bil lep, nisi bil postaven, a bil si tako… saj ne vem, ne znam napisati. Tako preprost, tako vesel, tako v pričakovanju. Kar me je še bolj začudilo, ko si mi nekoč, kasneje, ko sva se spet dobila v parku, povedal, kakšno je tvoje življenje.

»Sam sem že od petnajstega leta. Skrbim zase. Očeta ne poznam, mami mi je umrla. Imam lepo stanovanje. Zame in za Tineta je dovolj veliko. Imam tudi nekaj prijateljev. Le dekleta še nimam,« si govoril.

»Tega pa boš zagotovo dobil. Tako dober človek si. Tista, ki bo tvoja žena, bo zelo srečna,« sem ti rekla.

Pogledal si v tla, nato mene in rahlo si se nasmehnil.

»Sara, greva jutri kam?« si vprašal.

»Čas imam. Lahko,« sem prikimala.

Vedno si se zelo razveselil, ko sem privolila, da bova skupaj. Rad si bil z mano. Tudi jaz s tabo. Imela sem te za prijatelja, za nekoga, s katerim si krajšam čas. Dolge ure brez njega niso bile tako zelo mučne, ko sem bila v tvoji družbi. Bil si lučka na mojem mračnem nebu. Toda, samo to in nič več.

Nisem vedela, da si se zaljubil vame. No, najbrž sem bila kriva sama. Bila sem preveč sproščena v tvoji družbi. A moj objem je bil prijateljski, moj poljub je bil prijateljski. Seveda, ti tega nisi mogel vedeti. Nisem ti povedala. Najbrž sem se bala, da če ti takoj priznam, da ne morem ljubiti, da boš odšel. Najbrž sem se bala, da bi ugotovil, da z mano zapravljaš čas. Ampak, jaz sem te potrebovala. Bila sem sebična.

Poznala sva se tri mesece, ko si šele zbral pogum.

»Sara, ljubim te,« si mi priznal.

Bil je večer, počasi sva stopala po mestu.

Ustavila sem se, molčala sem, gledala sem stran.

»No, pa sem končno povedal, kar čutim že, odkar te poznam,« si govoril naprej.

»Pssst, molči, Marko,« sem rekla in te pogledala.

Nisi razumel, si pa ostal tiho.

Poslovila sva se zamišljena. Ti z negotovostjo, jaz jezna nase. Lahko bi vedela. Mojo srečo, ki je zrasla ob tebi, si si razlagal drugače. Ampak, nisi bil kriv ti. Kriva sem bila jaz. Ne bi smela. Ne bi smela vzbujati lažnega upanja. Moji objemi, moji poljubi, ki so bili namenjeni tebi, so bili preveč. Preveč zate. Jaz pa sem ob njih bežala k njemu. Hotela sem biti le srečna ob tebi, hotela sem le pozabiti. In nehote sem vzbujala lažno čustvo. Saj nisi mogel vedeti, da ne mislim resno, da le premagujem bolečino.

Potem te nisem več klicala, izogibala sem se tvoje bližine. Jezilo me je. Bila sem jezna, žalostna. Nisem prenesla misli, da si vame zaljubljen. Nisem prava. Le trpel bi.

Poklical si me nekaj tednov kasneje. Tvoj glas je bil žalosten, nekoliko prestrašen.

»Marko, kako si,« sem rekla, ko sem te zaslišala. Ni mi bilo prav, da kličeš. Vse, kar bi rekla, bi te najbrž prizadelo.

»Moram te videti,« si rekel.

»Ne, nočem več. Dovolj sem te prizadela. Veš, nisem mislila tako, kot ti. Ne ljubim te,« sem rekla. Ob teh besedah sem imela zaprte oči, ker sem se bala njihovega odmeva.

Molčal si.

»Marko, saj boš srečen. Boš videl, nekoč bo prišla prava,« sem še uspela reči, preden si prekinil vezo.

Tako, sedaj si vedel. Moja dejanja so bila le igra. Zame. Zate pa velika bolečina. Prizadela sem te nehote.

Danes sem še vedno sama. Nočem ljubiti. Ljubezen je le bolečina.

In ti? Ne vem. Ne vem, kje si, ne vem, kaj počneš. Upam le, da si jo našel. Srečna bo, dober človek si. Upam le, da te bo ljubila. Zaslužiš si ljubezen. Zaslužiš si srečo.

Foto: pixabay.com