ZGODBE

Materina beseda

V današnjem času je kaj takšnega skoraj nemogoče videti in slišati, pa vendar je bilo vse res. Nekateri ljudje se žal ne spreminjajo s časom. Ostajajo isti, imajo stare in za današnje življenje skoraj nemogoče vzorce. Za Slavico Potočnik si kaj takšnega ne bi mogla misliti. Vedno je delovala tako zelo razumevajoče, v koraku s časom. Oblečena je bila vedno po zadnji modi, bila je na tekočem z dogajanjem po svetu, veliko je brala, prepotovala lep del sveta. Bila je razgledana ženska. Toda samo na zunaj. V krogu svoje družine, za zaprtimi vrati, je še vedno veljala vzgoja, kot jo je bila nekoč deležna tudi sama. Pa prav zaradi tega, kar je sama doživela, bi lahko z večjim razumevanjem gledala na najpomembnejšo stvar v življenju. Na ljubezen.

Slavica se je poročila z Jožetom zato, ker je tako njen oče hotel. Takrat je bila stara osemnajst let, Jože jih je imel sedemindvajset. Ni ga marala. Poznala ga je, bil je skoraj njen sosed. Jožetovi starši in njeni so bili veliki prijatelji. V njenem svetu je bilo vse lepo in prav, dokler ni spoznala Dušana. A ta ni bil dovolj dober za njenega očeta.

»Ne zna delati, nima šole, nima prihodnosti,« je odkimal njen oče, ko mu je povedala, da ga ljubi.

»Toda, imava drug drugega, skupaj bova ustvarila veliko,« mu je govorila.

»Kaj pa ti veš! Otrok si še. Ne znaš še pravilno razsojati, ne poznaš sveta in ne ljudi. Kaj je dobro zate, vem le jaz,« je bil njen oče prepričan.

Poročila se je z Jožetom, na Dušana je morala pozabiti. Takrat je bila preveč krhka, preveč ne samozavestna, da bi se uprla očetu. Bala se ga je. Nemo je sledila njegovim ukazom in se kot v sanjah znašla v tuji hiši, si delila posteljo z moškim, ki ga ni marala.

A k sreči je bil Jože dober človek. Bil je potrpežljiv, v nič je ni silil. Hotel je, da postaneta najprej prijatelja, da mu Slavica prične zaupati.

Kaj kmalu se je vdala v usodo, sprevidela, da poti nazaj ni. Pozabila je na svojo veliko ljubezen, pozabila je, da Dušan obstaja. Postala je prava žena Jožetu.

Rodila je Nevenko, njunega edinega otroka. Ko je bilo Nevenki šest let, je Jože umrl. Ponesrečil se je med vožnjo proti domu. Ostali sta sami. Da bi se Slavica, ki je bila takrat še mlada, še enkrat poročila, ji niti na kraj pameti ni padlo. Njena usoda je bila pač takšna in sprijaznila se je z njo.

Nevenka je rasla, postajala je lepo dekle. Imela je veliko prijateljic, prijateljev ne. Ni jih smela imeti.

»Ko bo prišel čas, boš imela enega in edinega prijatelja. Do takrat pa nočem niti slišati, da si v moški družbi,« ji je govorila mati.

Takrat, ko je bila Nevenka še v osnovni šoli, se ji kaj takega niti ni zdelo grozno. Svojo mater je imela rada in bila je povsem prepričana, da njena mati že ve, kaj je zanjo dobro. Da načrtuje njeno življenje, vsak korak, ki ga je storila, ji je bilo nekaj povsem samoumevnega. Bila je prepričana, da tako pač mora biti.

Po končani osnovni šoli, se je Nevenka vpisala na gimnazijo.

»Študirala boš,« je pribila njena mati.

Nevenka se je strinjala. V šoli ji je šlo dobro, učila se je lahko in dobivala je dobre ocene.

Obdobje v gimnaziji je bilo tisto, ko naj bi srce pričelo hitreje biti ob pogledu lepih sošolcev. Vse njene sošolke so bile zaljubljene, nekatere so imele celo že resnega fanta. Toda Nevenka o tem niti slišati ni hotela. Njena mati je menila, da še ni pravi čas.

Na šlo si pripravljali plese, Nevenka tja ni hodila, ni se zabavala, tako kot ostala dekleta. Čas, ki ga je imela, je porabila za učenje in za druženje z materjo.

»Nič ni lepšega kot to, da sva skupaj! Sedaj je čas, da si ob meni. Ko se boš poročila, potem bom sama. Do takrat pa bodiva skupaj,« ji je govorila mati.

In Nevenka se je strinjala.

Ko je zaključevala gimnazijo, se je počasi pričela spraševati, kdaj bo prišel tisti pravi. Vse večkrat je sanjala o lepem mladeniču, ki jo ljubi, ki jo poljublja in nežno stiska k sebi. Seveda o teh sanjah materi ni govorila, bala se je, da bi se mati jezila nanjo. Za njeno mater še vedno ni bil pravi čas. Pred Nevenko je bil še študij na fakulteti. In če ga je hotela opraviti z odliko, je morala ves čas nameniti temu.

Prišel je čas, da se vpiše naprej, da izbere tisto, kar bi v življenju rada bila. Spet ji je na pomoč priskočila mati.

»Zdravnica ali zobozdravnica? Jaz se bolj nagibam k zadnjemu. Tako boš imela lep poklic, dovolj denarja in čas za družino,« je kimala mati.

»Prav, zobozdravnica bom,« je prikimala Nevenka.

Mati je bila več kot zadovoljna, da se hči strinja z njo, da razume, da ona najbolj ve, kaj je zanjo dobro.

Tako se je lotila študija. Bila je pridna, izpite je polagala v prvem roku. Mati je zadovoljno kimala.

Nevenka je večinoma dne preživela v mestu, kjer je študirala. Tam je dobila nekaj prijateljic in včasih, kadar so imele med predavanji prosto, so skočile na kavo ali na sendvič.

Na enemu izmed takšnih obiskov lokala, ga je spoznala. Takrat je odšla z Marjeto, s svojo sošolko na kavo. In le nekaj trenutkov za tistem, ko sta sedli in dobili kavo, je vstopil on. Nasmehnil se je in stopil do njune mize.

»Marjeta, si res ti,« je bil presenečen.

»Davor? O, moj bog, Davor,« je kriknila Marjeta, skočila pokonci in ga objela. Kar nekaj trenutkov je trajalo, da sta se nagledala drug drugega. Šele nato se je Marjeta obrnila k Nevenki in ji predstavila zelo simpatičnega fanta.

»To je moja sošolka Nevenka,« mu je pojasnila.

»Me veseli,« je bil prijazen.

»Prisedi k nama, če imaš čas,« ga je povabila Marjeta.

»Če ne bom motil,« je pričel.

»Oh, kje pa,« je zamahnila z roko.

Sedel je nasproti Nevenke, jo ves čas gledal v oči in se smehljal.

Bilo ji je nelagodno, rdečica ji je prekrivala obraz. Še nikoli se ni počutila tako, še nikoli ji srce ni tako divje bilo, še nikoli ni občutila špikanja v trebuhu. In čas je prehitro minil, prehitro se je bilo treba posloviti.

»Mi lahko daš svojo telefonsko številko, poklical bi te,« jo je presenetil, ko so odhajali iz lokala.

»Seveda,« je prikimala Nevenka in s tresočo roko napisala na list papirja nekaj cifer. Nato so se poslovili. Davor je odšel svojo pot, onidve svojo.

«Všeč si mu, vem, da si mu,« je zavriskala Marjeta, ko sta bili dovolj daleč stran.

»Misliš?« je vprašala Nevenka.

»Popolnoma sem prepričana,« je kimala Marjeta.

»No, tudi on je meni všeč. Zelo. Toda, ne poznam ga,« se je Nevenka prijela za glavo.

»Saj je vseeno. Spoznala ga boš. Poklical te bo,« je govorila Marjeta.

Saj res, poklical bo! Oh, da vsaj ne bi dobil njene matere! Bo jezna nanjo? Najbrž ne, je pregnala mračne misli. Le zakaj bi bila jezna.

Davor je res poklical in sicer že čez nekaj dni. Bil je večer in Nevenka je bila sama doma. Nad njegovim klicem je bila nemalo presenečena. Davor je bil zgovoren in pogovarjala sta se skoraj eno uro. Med pogovorom jo je vprašal tudi, če bi odšla z njim v kino ali na pijačo.

Nevenka je bila navdušena, seveda je privolila in rekel je, da jo bo že naslednjega dne čakal pred njeno fakulteto.

Davor je bil čudovit. Še lepši, kot si ga je te dni, ko ga ni videla, zvečer predstavljala v sanjah. Ko ga je zagledala, kako jo čaka pred fakulteto, so se ji zašibila kolena.

»Končno, mislil sem, da te ne bom dočakal,« ji je rekel, ko je stopila do njega.

»Si dolgo tu,« je vprašala, pogledala je na uro, prišla je celo nekaj minut prej, kot sta bila dogovorjena.

»Raje sem prišel pol ure prej. Nisem hotel zamuditi,« ji je priznal.

Odpeljal jo je najprej na kratek sprehod, nato sta zavila do slaščičarne, sedla na teraso in naročila kavo.

Nevenka je bila prvič v življenju zaljubljena, bila je srečna, kot še nikoli prej. V njej se je prebujalo čustvo, ki ga do sedaj ni poznala.

Skoraj ves popoldan sta prebila skupaj, nikamor se jima ni mudilo.

Ko sta se poslavljala, jo je Davor poljubil.

Nevenka je vztrepetala, prvič je občutila moške ustnice na svojih. Poljub si je predstavljala drugače in bila je presenečena, koliko lepih občutkov lahko rodi en poljub.

»Jutri te bom čakal,« ji je še povedal, nato se je poslovil.

Ko je Nevenka prišla domov, jo je mati že čakala. Bila je nekoliko zaskrbljena.

»Pričakovala sem te prej. Si imela tako dolgo predavanja,« je vprašala mati.

»Da, potem pa sva šli z Marjeto še na kavo,« se ji je zlagala, čeprav še sama ni točno vedela, zakaj. Mar bi ji povedala resnico. Toda imela je občutek, da mati ne bi bila ravno navdušena nad tem, da je bila z moškim.

Nevenka in Davor sta se dobivala že kar nekaj časa. Materi še vedno ni omenila, da je zaljubljena, da je našla nekoga, ki je popoln za njene oči, ki je popolnoma očaral njeno srce in jo prevzel.

Davor je bil potrpežljiv. Čeprav jo je večkrat vprašal, če bi prespala pri njemu in je odkimala, je razumevajoče prikimal.

»Ko boš pripravljena. Vedi pa, da te imam zelo rad,« ji je vedno dal vedeti.

A Nevenka je to čutila. Do nje je bil ljubeč, pozoren, izkazoval ji je čustva, nobena lepa beseda mu ni bila odveč.

Nekoč jo je presenetil: »Rad bi, da spoznaš moje starše!«

Nevenki je vzelo sapo, na kaj takšnega ni bila pripravljena.

»Ne vem. Ne vem, če jima bom všeč,« je zmedeno rekla.

»Neumnost! Vzljubila te bosta v trenutku,« je zamahnil z roko.

Prepričal jo je, da je sedla v njegov avto in odpeljal jo je proti hiši, kjer je stanoval.

Oba, mati in oče, sta bila zelo prijazna. Nevenka je spoznala tudi njegovega mlajšega brata in sestro. Vsi so jo lepo sprejeli.

Mati je skuhala kavo, postregli so piškote in zavitek. Govorili so o vsem in Nevenka je bila popolnoma sproščena. Imela je občutek, da je na obisku pri družini, kjer vladata ljubezen in spoštovanje.

»Pridi, pokazal ti bom še svojo sobo,« jo je povabil Davor čez čas.

Sledila mu je po stopnicah in se znašla v lepo opremljeni sobici.

»Oče je mizar, zato je vse pohištvo naredil sam. Seveda z mojo pomočjo,« se je Davor pohvalil.

»Lepo je, zelo lepo,« je kimala Nevenka.

Objel jo je in poljubil, že prej je zaklenil vrata, da ju ne bi kdo motil.

Legla sta na posteljo, Davor jo je zaljubljeno gledal.

»Ne vem,« je tiho rekla Nevenka in ga gledala v oči.

»Če nočeš, ne bom jezen. Če hočeš, te bom čakal še mesece in mesece. Dovolj mi je že to, da si ob meni,« ji je zatrdil.

Ob teh besedah je popustila še zadnja ovira in popolnoma se mu je predala.

Čas je bil, da z materjo spregovori o njem. Skupaj sta bila že skoraj pol leta. V tem času sta odkrila, da sta ustvarjena drug za drugega. Počasi so se pričeli rojevati načrti za njuno skupno prihodnost. Ker je bila hiša Davorjevih staršev na zelo veliki parceli, sta premišljevala, da bi naredila prizidek. Njegovi starši so se o tem strinjali.

»Mati, povedati ti moram,« je nekega večera pričela Nevenka.

Slavica je dvignila pogled.

»Zaljubila sem se,« je pričela Nevenka.

»O čem govoriš, otrok,« je bila mati začudena.

»Ime mu je Davor, rada se imava,« je razložila Nevenka.

»O?« je mati rekla.

»Sedaj vem, kaj je ljubezen,« je kimala Nevenka.

Slavica se je pričela smejati, nato se je zresnila. »Verjemi, ne veš, o čem govoriš! Ljubezen? Pa kaj še! Draga moja, šola je na prvem mestu. Do konca imaš še kar nekaj izpitov. Povsem neprimeren čas, da govoriš o ljubezni. Za to bo kasneje še dovolj časa. In ko bo čas, boš izbrala nekoga, ki te bo vreden,. Ki ti bo lahko nudil vse,« je govorila Slavica.

Nevenka je odkimala.«Nikogar drugega nočem!«

»Ljubica, poslušaj me, jaz najbolje vem,« je trdila Slavica.

»Dovoli vsaj, da ti ga predstavim. Boš videla, da ti bo všeč,« je prosila Nevenka.

»Naj bo, toda dvomim, da si bom premislila. Premlada si še za ljubezen,« je rekla Slavica odločno.

Davor je prišel na sobotni večer. Prinesel je šopek rož in čokoladne bonbone za Slavico. Hladno se je nasmehnila in vzela darilo.

»Mami, to je moj Davor,« ji je rekla Nevenka in ga prijela za roko.

Slavica je resno prikimala, ga premerila od nog do glave in zavzdihnila: »Najbolje, da sedemo in se o vsem pomenimo!«

Sedli so v kuhinji za mizo. Davor in Nevenka sta sedla skupaj, se ves čas držala za roke. Davor je takoj uganil, da bo težko prepričal Slavico, da si zasluži njeno hči.

»Sedaj pa mi povejta, kako si vidva predstavljata potek vajine ljubezni,« je rekla Slavica in ju gledala.

Spogledala sta se, Davor se je ojunačil in pričel: »Ko bo Nevenka doštudirala, se bi poročila. Na naši parceli bi si zgradila prizidek.«

»Tako enostavno? Pa ni, da vesta,« je odkimala Slavica resno.

»Zakaj ne? Če se ljubiva, je vse enostavno,« je dodala Nevenka.

»In kaj si po poklicu,« je še vprašala Davorja.

»Mizar sem, tako kot oče,« ji je povedal.

»Oh, mizar! Saj ne vesta, v kaj se spuščata! Mizar in boš zidal hišo?! Nevenka se bo poročila z nekom, ki bo imel ugleden poklic, ki bo imel denar,«« je rekla brez dlake na jeziku.

»Ampak, mami,« je pričela Nevenka.

»Tiho bodi, otrok! Ne veš, kaj je življenje,« je dodala Slavica. Nato je vstala in ju pogledala.

»Pogovor je zaključen. Davor, saj boš našel pot ven, kajne,« je še rekla in odšla.

Ko sta ostala sama v kuhinji, je Nevenka zajokala. Stisnila se je k njemu in ga objela.

»Nikar ne joči! Nihče nama ne bo mogel škoditi! Nikomur se ne bova pustila,« jo je tolažil, ji zagotovil, da njuna ljubezen lahko premaga vse. Toda ni poznal njene matere.

Po neljubem dogodku o njem nista več govorili. Nevenka se je še vedno sestajala z njim, materi ni povedala.

Bližal se je konec njenega šolanja, Nevenka se je pripravljala na diplomo.

»Takoj, ko boš v službi, boš pričela iskati moža. Takšnega, ki te bo vreden,« je govorila Slavica.

»Ampak, mami, jaz ga že imam! Davor bo moj mož,« je rekla Nevenka ogorčeno.

»Ne bodi nora! On, navaden mizar! On že ne,« je odkimala Slavica.

»Nikogar drugega nočem,« je rekla Nevenka.

»Poslušala me boš. Poslušala ali pa odšla stran. Neubogljivosti ne bom trpela. Sama se odloči, kaj imaš raje. Mene ali tistega,« je rekla Slavica.

»Saj ne moreš zahtevati, da odločam med vama,« je rekla Nevenka, s težavo je zadrževala solze.

»Sama si me pripeljala do tega,« je rekla.

Tistega dne je bila Slavica povsem prepričana, da je končno rešila zadevo. Da je hči končno sprevidela, da misli popolnoma resno. No ja, nekaj časa jo bo bolelo, potem bo nanj pozabila. Ko bo srečno in bogato poročena s človekom, ki ga zasluži, bo materi še hvaležna!

Zjutraj je Slavica vstala ob osmih. Bila je nedelja. Skočila je pod tuš, nato se je oblekla in pripravila zajtrk zase in za svojo hči. Odpravila se je do njene sobe, potrkala na vrata in jo poklicala k zajtrku. Toda na drugi strani je bila tišina. Odprla je vrata. Postelja je bila postlana, soba je bila pospravljena. Na pisalni mizi je ležal list papirja.

»Mami, oprosti! Izbrala sem njega, izbrala sem ljubezen!«

Slavica je sedla na posteljo in se zazrla skozi okno. Zmečkala je list papirja in sunkovito dihala.

Davor in Nevenka nista izgubljala časa. Kar takoj sta se poročila. Za priče sta izbrala njegova starša. Razumela sta njuno stisko, ju podpirala.

Ko je bila Nevenka njegova žena, si je oddahnila. Bila je srečna, čeprav ni imela bele obleke, čeprav ni imela slavja. Njegov oče jih je povabil na večerjo. A kanček žalosti je ostal na njenem obrazu, kar je videla tudi mati njenega moža.

»Nikar ne bodi žalostna. Sedaj smo mi tvoja družina. Radi te imamo in pomagali ti bomo. Vem, da ti ne morem nadomestiti matere, toda verjemi, ko bo videla svojega prvega vnuka, se ji bo srce odtajalo,« jo je hrabrila njegova mati.

Nevenka je prikimala, poskušala pozabiti. Pogledala je svojega moža. Bil je tako lep, tako njen. Zgrabila ga je za roko in mu zašepetala: »Nikoli, nikoli me ne zapusti!«

Foto: pixabay.com