»Torej se bo Eva poročila,« sem rekla Loti, ko je tistega dne prišla k meni na kavo.
»Da, očitno gre zares. No, saj smo dolgo vedele. Eva je vanj zaljubljena do ušes že kar lepo število let,« je ugotavljala Loti.
Prikimala sem in se nasmehnila. Končno bom na poroki. Nikoli še nisem bila. Tu ne bo šlo nič narobe. Poroka bo, ženin in nevesta bosta srečna in povabila bosta tudi mene. Vse tiste dobrote, nasmejani obrazi, bleščeče obleke.. Komaj sem čakala.
»Eva pravi, da dekliščina bo,« sem zaslišala Lotin glas.
»No ja, bolje zanjo! Sicer pa ji tako ne preostane nič drugega. Če je ne bi organizirala sama, bi jo me,« sem rekla.
Loti se je zasmejala in mi prikimala.
Eva, Loti, Bernarda, Marija in jaz. Prijateljice. Že kar lep čas. Odkar sem prišla v mesto, torej pred štirimi leti. Takrat sem dobesedno pobegnila od doma. Nisem več prenesla pogledov vaščanov, stavka, da sem vsega kriva jaz, da sem neodgovorna, razvajena, da ne vem, kaj počnem. Slišati je bilo celo, da sem čarovnica, da čaram. In to iz ust moje tete. Nikoli si ne bi mislila, da je sposobna kaj takega. Sicer sem razumela njeno jezo, toda vseeno…
Torej prišla sem v mesto, si najela stanovanje v prijetnem bloku, kjer sta živeli tudi Bernarda in Marija. Spoznale smo se že po nekaj dnevih, takoj sta mi bile všeč. Mogoče zato, ker sta bili ves čas nasmejani, polni optimizma in veselja, jaz pa sem prav to v tistem hipu nujno potrebovala. Zgrabila sem ju z obema rokama, sprejela njuno prijateljstvo. Kasneje sem spoznala še dve. Loti in Evo. Prej so bile štiri peresna deteljica prijateljstva, potem sem se jim pridružila še jaz.
Že takrat sta bila Eva in Daniel par. Takrat sta bila skupaj dobro leto in že takrat sta bila prepričana, da sta ustvarjena drug za drugega. Sploh ne vem, zakaj sta tako dolgo čakala na poroko. Najbrž sta hotela da bi bilo vse popolno.
Čez nekaj dni smo se dobile pri meni. Moje enosobno stanovanje, je bilo polno žensk.
»Eva, govori se, da poroka končno bo,« se je oglasila Bernarda.
Eva je prikimala in se nasmihala. Lebdela je, res je bila srečna.
»In kdaj bom dekliščina,« me je zanimalo.
»O tem se moramo pomeniti. Predlagajte,« je rekla. Povedala nam je, da bo poroka čez dober mesec dni.
»Predlagam, da najamemo kočo. V miru proslavimo velik dogodek,« je rekla Marija.
»Lahko bi šle v vikend mojih staršev,« se je domislila Loti.
»Še najbolje. Tam bomo zagotovo v miru,« sem prikimala.
»Koča stoji na samem, okrog nje je gozd. Čudovito je,« nam je povedala Loti.
»Torej tja. Sedaj moramo izbrati le še datum,« je dodala Marija.
Zmenile smo se, da se zberemo štirinajst dni pred poroko. Tja naj bi šle v petek popoldan in se vrnile v nedeljo proti večeru.
»Pa boš zdržala tako dolgo brez Daniela,« jo je zbodla Bernarda.
»Upam,« je kimala Eva.
Od tistega dne naprej je bila dekliščina glavna tema. Vse smo težko čakale, da bomo skupaj preživele ves konec tedna.
Že dober teden prej, so se začele priprave. Dobile smo se vsak večer, zdaj pri eni zdaj pri drugi. Pisale smo spisek, kaj vse potrebujemo, si razdelile, kaj mora katera vzeti.
»Saj ne odhajamo za mesec dni,« je odkimala Bernarda, ko smo ponovno brale spisek.
»Bolje preveč, kot premalo,« je bila resna Marija.
»Pet žensk na kupu poje in popije veliko,« je dodala Loti.
»Sploh pa, ko se nam pred moškimi ne bo treba držati nazaj. Lahko bomo jedle in pile do onemoglosti,« sem dodala in vse smo se smejale.
Tistega dne sem prišla iz službe prej. Bila sem vsa na trnih, komaj sem že čakala na veliki dogodek.
Ob dvanajstih sem že bila doma, pričela sem pripravljati prtljago za sabo. Kar naj bi nakupila jaz, je že bilo zloženo v veliki kartonski škatli.
Pripravila sem nekaj oblek, predvsem trenirke. Nato sem imela še več kot dovolj časa, da se uredim. Oprhala sem se, si umila lase, pripravila sem si lahko kosilo.
Skoraj dve uri pred dogovorjenim časom je pozvonilo pri vratih.
»Vse imam že pripravljeno. Ne zdržim več sama, ura se ne premakne,« mi je pred vrati povedala Loti.
»Vstopi. Tudi jaz sem pripravljena. Skupaj bova lažje počakali na odhod,« sem ji rekla.
Odprla sem nama pivo, ga nalila v dva kozarca. Le nekaj minut kasneje je spet pozvonilo. Pred vrati je s potovalko stala Marija.
»Tudi ti že pripravljena,« sem se ji smejala.
»Komaj čakam,« mi je rekla in vstopila.
Kmalu se nam je pridružila še Eva. Manjkala je le še Bernarda.
»Najbrž je še ni iz službe,« smo ugotavljale.
»Pokliči jo,« sem rekla Loti.
Zavrtela je njeno številko, Bernarda je bila doma. Povedala je, da že celo večnost čaka in gleda na uro.
»Vse smo že pri Ivi! Pridi sem, pa gremo,« ji je povedala Loti.
»Torej nobena izmed nas ni mogla danes delati do konca,« sem uganila.
Vse smo bile na trnih. Odšle bi lahko že zdavnaj, pa nismo vedele, da čakamo druga drugo.
Odšle smo z dvema avtoma. Saj bi se lahko stisnile v enega, toda prtljage je bilo toliko, da ni šla vsa v prtljažnik. Zato smo po eni uri trudenja in smeha, končno ugotovile, da nam je edina rešitev še en avto.
Tako sva peljali jaz in Bernarda.
Pot je bila kar dolga. Vozile smo se skoraj eno uro. Po meni neznanih poteh. Je pa bilo zelo lepo tam zgoraj.
Ustavila sem avto pred lepo kočo iz lesa. Okrog nje je bila ravnina, pred njo je bil velik parkirni prostor.
»Super je,« je zaklicala Eva, ko smo izstopile.
»Res je čudovito,« sem prikimala in se razgledala okrog.
Na desni strani koče je bil vhod. Nekaj metrov stran je stala velika lesena uta, v njej dolga miza obdana s klopmi. Zraven je stal kamnit kamin.
»Lahko bomo pekle v kaminu,« sem predlagala.
»Seveda,« je dodala Loti.
»Oglejmo si notranjost,« je rekla Marija in stopila do vrat.
Loti je odklenila vrata in pokukale smo noter. Pred nami je bil velik prostor. Na levi strani je bila ob steni miza. Na desni strani so bile omare, na njih radio, televizor. Naravnost je bil velik kavč.
Ko smo vstopile, smo lahko videle majhno kuhinjo, ki je bila skrita v levem kotu. Pred kuhinjo je stal majhen kamin, obrnjen h kavču in mizi.
»Čudovito,« je kimala Bernarda.
Zgoraj so bile postelje. Štiri postelje, več kot dovolj.
»Če sploh bomo kaj spale,« je razmišljala Marija.
Znosile smo vso prtljago, ki smo jo imele s sabo, v notranjost hiše. Miza je bila kmalu premajhna za vse dobrote, ki smo jih imele s sabo.
Pred sabo smo imele še ves popoldan. Da se ne bi zabava prehitro pričela, smo se odločile, da najprej malce pregledamo okolico. Odpravile smo se na sprehod. Pot, ki je vodila do koče, se je nadaljevala do vrha. Hodile smo počasi, se pogovarjale in smejale, občudovale lepoto gozdička. Po dobri uri smo prispele na vrh. Bilo je lepo, videlo se je v dolino, dan je bil lep.
»Če bi imela dovolj denarja, bi postavila hišo tu,« je sanjala Marija.
»Se strinjam,« je prikimala Bernarda.
Res je bilo lepo, umirjeno, svež zrak,…
»Vrnimo se, naj se zabava končno prične,« je predlagala Loti čez čas, ko smo si napasle oči v naravi.
Do koče smo prispele veliko hitreje. Hoja nas je zlačnila in pripravljale smo obrok. Marija in Loti sta se lotili kuhe, jaz in Bernarda sva pospravljali prinešeno po omarah, Eva je odšla v zgornje nadstropje in nam postlala postelje.
»Za vsak slučaj, če bo katera utrujena,« je rekla.
Marija je skuhala velik lonec golaža. Zraven smo jedle kruh, vloženo kislo zelenjavo. Na mizi je bila tudi steklenica domačega rdečega vina.
»Da ne bomo prehitro zagrabile našo zabavo. Danes predlagam, da imamo priprave, jutri pa generalko,« je rekla Loti.
»Strinjam se. Če bomo danes preveč aktivne, bomo jutri vse zaspane in brez volje,« je kimala Marija.
Čeprav smo bile same, družbo moških nismo pogrešale. Po večerji smo udobno posedle po kavču in po tleh, imele več kot dovolj rdečega vina, ki je kar hitro tekel po naših grlih. Besed ni zmanjkalo, smeha je bilo več kot dovolj.
Utihnile smo šele nekaj čez drugo uro zjutraj. Počasi druga za drugo pričele zehati.
»Spat grem,« je prva rekla Bernarda.
»Tudi jaz bi šla,« je kimala Eva.
»Kako bomo spale,« sem vprašala.
»Ve pojdite gor, jaz bom tu na kavču,« je rekla Loti.
Pospravile smo za sabo, pomile posodo in se odpravile spat.
Takoj, ko sem legla in zaprla oči, me že ni bilo več.
Ura je bila že skoraj poldan, ko sem odprla oči. Iz spodnjega nadstropja sem zaslišala glasove, smeh, dišalo je po kavi. Najbrž me je prav to pognalo pokonci. Kava!
Razen Marije, ki je še trdno spala, so bile vse postelje prazne. Tiho, da je ne bi prebudila, sem odšla v spodnje nadstropje. Na mizi je bila kava, narezana salama, sir, kruh.
»Dobro jutro,« se mi je nasmehnila Loti.
»Ste že dolgo pokonci,« sem zaspano vprašala in se pretegnila.
»Niti ne, prva sem bila jaz, nekaj do enajstih,« je povedala Loti.
Še preden sem popila kavo do konca, se nam je pridružila še Marija.
»Kaj bomo čez dan,« je vprašala Eva.
»Lahko gremo do koče na kuhano vino. Dve uri hoje je do tja,« je predlagala Loti.
»Ne bi bilo slabo, da zraven zabave uvrstimo še malce rekreacije,« je kimala Bernarda.
»Ampak ne takoj,« je odkimala Eva.
»Lepo počasi,« sem dodala.
Odšle smo šele ob drugi uri popoldan, ko smo se dodobra spravile k sebi.
»Zato, ker se nikamor ne premaknete, bomo nazaj hodile po temi,« je rekla Loti, ki je bila skoraj meter pred nami. Ostale smo prav počasi stopale za njo.
»Saj je vseeno. Saj imamo čas,« je zamahnila z roko Eva.
»Smo na dopustu,« je dodala Bernarda.
»Dopust gor ali dol, red mora biti,« se je nato smejala Loti.
Pri koči smo bile nekaj čez četrto uro. Koča je bila dokaj velika, obiskovalcev v njej kar nekaj. Predvsem planinci, ki so imeli za sabo dolgo pot.
Naročile smo kuhano vino, zraven pa še navadno vodo. Na pot smo šle brez pijače in ko je prijazen natakar prinesel vodo, smo planile nanjo.
»No, no, počasi, saj jo je dovolj,« se nam je smejal.
»Žeja je huda reč,« je kimala Marija, ko je prišla do sape.
»Ste od daleč,« je vprašal.
»Dve uri,« je rekla Loti.
»Žejne pa, kot bi hodile dva dni,« se je smejal natakar. Odšel je, za drugo mizo sta sedla dva prišleka.
Čez čas nam je prinesel kuhano vino. Tega se nismo lotile s tako ihto. Počasi smo srebale sladko pijačo, govorile in govorile. Da, pri petih ženskah tišina ne obstaja. Vedno je tema, vedno je kaj, kar je treba povedati.
Ko smo stopile ven, je bila že trda tema. Ura se je nagibala sedmi zvečer.
»No, kako bomo zdaj šle po pravi poti,« sem se prestrašila.
»Ah, poznam pot, brez skrbi,« me je Loti potolažila.
Povedala nam je, da je kot otrok večkrat odšla s staršema po poti do njihovega vikenda.
Čeprav nas je bilo pet, sta tema in gozd naredila svoje. Napele smo ušesa, poskušale ves čas govoriti in tako premagovale strah.
Ko smo se znašle pred vikendom, sem si oddahnila. Prispele smo srečno.
»Sedaj pa se naj zabava prične,« je zaklicala Marija, ko smo vstopile.
Najprej smo prižgale radio, prostor je napolnila glasba. Bile smo dobre volje, polne smeha, brez vsake skrbi.
Večer je bil lep. Plesale smo, se šalile, napovedovale Evi prihodnost, ji govorile, kako težka je zakonska pot in se temu smejale.
»Ni me strah. Veselim se,« je kimala Eva.
»Da le ne boš imela predolge poročne obleke, stopila nanjo in padla, ko boš stopala pred oltar,« se je domislila Marija.
»Saj res, pojdimo se igrico,« je vzkliknila Bernarda.
Obrnile smo se proti njej.
»Vsaka naj pove najbolj neprijeten trenutek svojega življenja,« je rekla.
»Zanimiva tema,« je kimala Loti in premišljevala.
»Bom kar jaz začela,« se je odkašljala Marija.
»No, bilo je nekaj let nazaj…« je pričela.
Poslušale smo.
»V mestu sem srečala znanko, dolgo je nisem videla. Ni se kaj dosti spremenila. Vedno je bila mahnjena na denar. Povabila me je na kavo, šli sva. Ves čas mi je razlagala, kako se njen kapital veča, kako je srečna, kako si lahko vse privošči. Ko sva odhajali, sem vztrajala, da jaz plačam. Naj kar vidi, da imam tudi jaz denar. Vsaj za kavo! In tu je bila težava. Ko mi je natakar dal račun in sem odprla denarnico, me je oblila vročina. V njej nisem imela niti tolarja,« je govorila Marija.
»Noro,« je odkimala Loti.
»Uboga reva,« je dodala Eva.
»In potem?« sem vprašala.
»Plačala je ona, ko sva stopili na cesto, me je prijela za roko in mi rekla, naj mi ne bo nerodno. Rekla je, da dobro ve, kako je to, če ima človek prazno denarnico,« je zaključila Marija.
»Groza,« sem zmajala z glavo.
»Prav res, groza,« je kimala Marija.
»Sedaj pa jaz,« je rekla Eva in se presedla. Zajela je sapo.
»No, stvar se je zgodila meni in Danielu,« je pričela Eva, postala rahlo nervozna.
»Aha, že vem, kje tiči zajec,« je dvignila prst Loti.
»Neprijetna stvar med tisto zadevo, kaj,« se je smejala Bernarda.
Eva je spreminjala barvo, še preden je sploh kaj povedala.
»Pustite ji do besede, verjamem, da bo stvar zanimiva,« sem rekla.
»Torej. Jaz in Daniel sva počela tisto. No in povsem sva pozabila na svet, na dogajanje okrog naju. Pozabila sva, da je okno odprto, da sva v spodnjem nadstropju, da je pod njegovim oknom klop,« je govorila, za hip utihnila.
»Ne,« je rekla Marija in si dala roko na usta.
Loti je zašiljeno piskala, se hihitala.
Jaz sem zadrževala sapo in čakala.
»No, ko sva opravila, ko sem prenehala vzdihovati in javkati, govoriti vse tiste besede, ki spadajo zraven, sva se uredila in šla ven. Na klopi pod njegovim oknom sta sedela njegova mati in oče ter soseda, največja opravljivka. Bila sem prepričana, da mi bo odpovedalo srce,« je zaključila Eva.
Pričele smo se na ves glas smejati, z Evo vred. Vmes nam je še bolj nazorno razlagala, kaj vse je govorila med tem, ko je bilo okno odprto.
Ko smo se pomirile, je bila na vrsti Loti.
»Moja dogodivščina ni tako zanimiva,« je rekla, si še vedno brisala solze od smeha.
»Vseeno, povej,« sem ji rekla, zbirala pa tudi pogum, da spregovorim kasneje sama.
»No, najbolj se trenutno spomnim trenutka, ko sem pričela z delom v firmi. Nekoč mi je šef ukazal, naj mu prinesem kavo. Bilo me je strah, nekoliko sem se ga še bala. Nesla sem mu kavo. Spominjam se, da je sedel za svojo pisalno mizo, na njej pa polno papirjev. Hotela sem odložiti kavo na mizo, ko sem se spekla, trznila in vso kavo zlila na njegove papirje,« je povedala Loti.
»Uf,« je dodala Marija.
»Da, bilo je zelo neprijetno. Ampak na moje veliko presenečenje šef niti ni bil jezen. Skupaj sva pospravila nered,« je kimala.
»In takrat je med vama preskočila iskrica,2 je dodala Bernarda.
»Ah, daj! To pa je druga zgodba,« se je namrščila Loti.
Vse smo vedele, da ima Loti razmerje z njim, s poročenim moškim. Pa o tem nismo govorile.
»Bernarda, na vrsti si,« sem se obrnila k njej.
»Pa daj ti prej,« mi je rekla Bermarda.
»Zbiram pogum,« sem priznala.
»Aha, torej bo spet ena dobra,« je ugotovila Marija.
»Jaz res ne vem,« je odkimala Bernarda.
»Pomisli malo,« jo je spodbujala Loti.
»No ja, neke vrste neprijeten dogodek je bil nekoč, na avtobusu. Bila sem še nekoliko obilnejša, kot sem trenutno,« je pričela Bernarda.
»Avtobus je bil nabito poln, v njem je bilo polno dijakov, delavcev. Vstopila sem in se postavila zraven sedeža. Na njemu sta sedela starejši gospod in dijak. Gospod me je ves čas gledal in se smehljal. Bilo mi je vroče, bila sem utrujena in res sem težko stala. Kar naenkrat se je ta gospod obrnil k dijaku. »Mar ne vidiš, da zraven tebe stoji nosečnica?! Ponudi ji vendar sedež! Kako si neolikan,« ga je napadel. Z odprtimi usti sem gledala v dijaka, ki je počasi vstal in čakal, da sedem na njegovo mesto. Brez besed sem sedla, se rahlo nasmehnila gospodu in strmela predse. Bila sem popolnoma obupana. No, najbrž sem se takrat tudi pričela zavedati, da imam kar precej kilogramov preveč,« je zaključila Bernarda.
»Uboga revica,« je rekla Marija in jo objela.
Ostale smo se hihitale.
»Sedaj si na vrsti ti,« je rekla Bernarda in vse so me pogledale. Naj jim povem? Bil bi že čas, da nekomu zaupam.
»No ja, moj najbolj neprijeten trenutek v življenju, se je zgodil štiri leta nazaj, nekaj tednov prej, preden sem se preselila. Ta trenutek je bil v bistvu tudi povod za mojo selitev,« sem rekla resno.
Čakale so.
»Imam sestrično Majo in ta Maja je imela fanta. David je bil njen zaročenec. Bila sta lep par. Jaz sem vse pokvarila. David mi je bil všeč. Zelo. Tako zelo, da sem se vanj nehote zaljubila. Tako zelo, da sem pozabila na Majo in se z njim ljubila. Strastno, znova in znova, vso noč. Edino noč, najino noč. Takrat sem bila prepričana, da bo najina noč lep spomin. Boleč, toda lep vseeno. Da bom pozabila, si dala vedeti, da ni moj.
Davidu je uspevalo. Popolnoma hladen je bil do mene. Kot, da se ne bi zgodilo. A jaz sem trpela. Ljubila sem ga. Bilo mi je vseeno. Nora sem bila nanj.
Praznovali smo njuno zaroko. Poročila naj bi se v kratkem. Vsi so bili tam. Vse tete, vsi strici, vsi sorodniki in prijatelji, tudi jaz. Pili smo, predvsem pili. Jaz sem zlivala vase, kot da pijem zadnjič. Utapljala sem bolečino. In ko sta naznanila datum poroke in so ostali ploskali, se veselili, sem pričela jokati. Najprej le zase, nato za vse. Kričala sem, končno povedala vsem. Povedala, da ga ljubim, da ne morem pozabiti najine strastne noči, da naj se raje poroči z mano.
Hja, lahko si mislite, da je bilo zabave v hipu konec. Ko sem prišla k sebi, sem bila sama, ljudje so odšli. Maja je jokala, kričala, da ga noče več videti.
Naslednjega dne je prišla do mene. Vprašala me je, če sem govorila resnico. Priznala sem ji vse. Od takrat dalje nisva več govorili. Pa tudi njega nisem več videla. Razšla sta se. Namesto, da bi bila nesrečna le jaz, smo bili nesrečni vsaj trije. Kmalu nisem več zdržala pritiska in pobegnila sem stran. Pustila za sabo in zaživela tu. Na novo, od začetka,« sem povedala.
Vse so me gledale. Eva celo z odprtimi usti.
»Noro,« je prva rekla Loti.
»Ne bi si mislila,« je kimala Marija.
»Še danes mi je žal. Žal za vse,« sem povedala.
»Ne obremenjuj se,« je tedaj zamahnila z roko Bernarda.
»Seveda! Nisi kriva samo ti,« je dodala Eva.
»Me vemo, da si zelo dober človek,« je pritrdila Loti.
Spravile so me v boljšo voljo, nasmehnila sem se in zadihala. Počutila sem se veliko bolje. Bolečino sem spravila ven. Bila je končno za mano.
Konec tedna, ki smo ga preživele tam gor, je bil eden najlepših. Bližala se je poroka. Darilo smo imele že kupljeno. Potovanje za štirinajst dni v Egipt. Eva si je želela videti vročo deželo že vse svoje življenje. Darila je bila zelo vesela.
Poroka je bila lepa, ženin in nevesta sta žarela. Plesale smo, se veselile do jutra.
»Boš šla še kdaj domov,« me je vprašala Marija, ko je šla poročna zabava h koncu. Očitno še ni pozabila na mojo izpoved.
»Ne vem. Najbrž nekoč,« sem rekla. Da, najbrž nekoč. Ampak, ne še.
Foto: pixabay.com