ZGODBE

Neuslišana ljubezen

Janja je ležala v postelji. Zrla je skozi strešno okno, borila se je z bolečino, ki ji jo je prizadel Domen. Po licu ji je spolzela solza, nato še ena, nato je bruhnila v jok. Jezna je bila sama nase, da je tako naivna, da ljubi njega. Vedela je, da se nikoli ne bo spremenil, da med njima nikoli ne bo ljubezni. A nekje v srcu je še vedno upala, da jo bo nekoč pogledal drugače in ne z očmi prijatelja.

Janja je imela devetindvajset let, bila je visoka, nekoliko pretirano vitka. Imela je belo polt, obraz posut s pegami. Imela je dolge svetle lase in zelene oči. Zaposlena je bila v osnovni šoli, kot psihologinja. Delo je imela rada, z veseljem ga je opravljala, skušala je biti koristna.

Domen je bil profesor matematike in fizike. Na šoli sta se tudi spoznala. Pred leti, ko je pričela z delom, ga je spoznala. Bil je prijazen že od vsega začetka. Zanimal se je zanjo, večkrat spregovoril z njo par besed. Nekoč jo je povabil na kavo, nato sta se pričela redno videvati.

Janja je še takrat zaman dopovedovala ostalim kolegom, da sta le prijatelja. Vsi so bili prepričani, da sta par. Čez čas jo zmotno prepričanje niti ni več motilo. Domen je bil zelo privlačen moški. Bil je leto dni starejši, bil je razgledan, otroci so ga imeli zelo radi. Bil je visok, imel je lepo športno postavo, imel je modre oči in svetle lase. Imel je lep, iskren nasmeh, toplo dlan, varen objem.

Janja je bila iz dneva v dan bolj zaljubljena vanj. Domen je bil do nje prijazen, imela je občutek, da ji pove prav vse, kar se je v njegovem življenju dogajalo. Bila je prepričana, da ima v njegovih očeh prav posebno mesto in da bo nekoč njegova.

Domen je bil rad z njo. Tako dobre prijateljice še nikoli ni imel. Bil je presenečen, da od njega ni zahtevala tistega, kar ji ni mogel dati, ljubezen. Seveda ni vedel, da je Janja zaljubljena vanj. Menil je, da prav tako kot on, tudi ona do njega ne občuti drugače. Najbrž se je tudi zato z njo tako sproščeno pogovarjal, ji povedal vse. Imel jo je za sestro, ni je gledal kot žensko.

Janja pa je vseskozi upala, da bo nekoč spregledal, da bo začutil ljubezen.

Ponoči je pogosto sanjala o tem. Govoril ji je o ljubezni, besede so bile tako lepe in resnične. Iz njegovih ust so zvenele kot napoj za njeno dušo in srce Živela je za te besede, upala je, da jih bo nekoč slišala. A samo iz njegovih ust, koga drugega ni želela. Ostali moški zanjo niso obstajali. Bil je le on, Domen, njen prijatelj.

Skoraj vsako jutro je Domen za nekaj minut vstopil k njej v pisarno. Spregovoril z njo par besed, preden je odkorakal v razred k učencem.

In vedno, ko je zjutraj odprl vrata, je Janji zaigralo srce. Vedno, ko je gledala v njegov obraz, je začutila rahlo špikanje v trebuhu. Ti trenutki so ji bili nekaj najlepšega. Nasmeh, ki ji ga je podaril vsako jutro, ne bi zamenjala za nič na svetu.

»Si popoldne prosta,« jo je vprašal tistega jutra.

Seveda je prikimala. Pa če tudi ne bi bilo res. Bil je najpomembnejši, vse drugo je lahko počakalo.

»Prišel bom na kavo, velja,« ji je pomežiknil.

»Velja,« mu je veselo prikimala, poskušala skriti navdušenje, ki je bilo preveliko.

»Nekaj ti moram povedati. Nekaj lepega,« je bil skrivnosten. Smehljal se je tako, kot se ni še nikoli. Njegov nasmeh je bil zasanjan, lep.

Janja je vztrepetala. Nekaj lepega. Povedal ji bo nekaj lepega!

Ves dopoldan je premišljevala o njegovih besedah. Delati ni mogla. Hodila je sem ter tja po mali pisarni, zrla je skozi okno in pogledovala na majhno uro, ki jo je imela na pisalni mizi. Zamišljala si je besede, ki naj bi jih Domen izrekel popoldne pri njej na kavi. Ji bo povedal, da se je zaljubil vanjo? Mogoče. Ob tem se je nasmehnila. Zaprla je oči in si v živo predstavljala prizor.

Domen bi prišel k njej. V rokah bi držal rdeče vrtnice. Bil bi lepo oblečen, nadišavljen tako kot vedno. Stopil bi pred njo, se ji smehljal.

»Janja, ne morem več molčati. Čeprav ne vem, kakšna so tvoja čustva do mene, ti vseeno moram povedati to, kar čutim jaz. Janja, ljubim te! Janja, ljubim te!«

Besede so ji odmevale v ušesih. Zvenele so tako resnično. Smehljala se je, imela je zaprte oči in šepetala: »Oh, tudi jaz te ljubim!«

Končno je lahko pospravila pisarno. Zaprla je računalnik in se odpravila domov. Vso pot je hitela. Imela je polno dela. Morala je pospraviti stanovanje, ga nadišaviti. Hotela je, da bi bilo popolno. Ko bi Domen prišel, ko bi ji povedal nekaj lepega.

Ni se dotaknila kosila, ki je bilo na štedilniku še od prejšnjega dne. Hitela je s pospravljanjem. Časa ni imela veliko. Ponavadi je prišel okrog četrte ure. Imela je le dve uri, da uredi popoln ambient.

Ko ji je uspelo, je odšla pod tuš. Nato se je nadišavila s svojim najboljšim parfumom, oblekla je svojo najljubšo obleko. Lase si je spela na vrhu glave, nekoliko si je poudarila trepalnice, nadela si je svoje najlepše uhane. In bila je zadovoljna. Žarela je, bila je v pričakovanju nečesa lepega. Nečesa skoraj neresničnega. Ni mogla verjeti, da je prišel dan, ko se bo njena sreča končno začela. Ko bosta skupaj, ko si bosta končno povedala, kar čutita. Bo sploh lahko zadržala svoja čustva, bo eksplodirala?!

Pozvonilo je pri vratih, predramila se je. Globoko je zadihala, srce ji je glasno bilo. Imela je tresoče roke. Odprla je vrata.

Domen je stal pred vrati, roke je imel globoko v starih oguljenih hlačah in smehljal se je.

»Se kam odpravljaš,« je vprašal začudeno, ko jo je zagledal.

»Ne…« je odkimala zmedeno. Ni imel vrtnic. Ni bil lepo oblečen. Bil je povsem vsakdanji. Toda, vseeno. Ni je motilo. Bilo ji je vseeno, kakšen je prišel. Da ji bo le povedal nekaj lepega!

Povabila ga je naprej. Šel je v dnevno, sedel je na kavč, še vedno se je smehljal.

Janja mu je sledila, sedla je nasproti njega in ga gledala.

»Boš kavo? Sok,« je vprašal.

»Ničesar. Ne morem jesti, ne morem piti, povsem sem zmeden,« je pričel.

Vztrepetala je, se zazrla v njegove oči. Molčal je, jo gledal, se smehljal. Zdaj, zdaj bo povedal. Zdaj bo slišala besede, najlepše besede v svojem življenju.

»Janja, zaljubljen sem,« je pričel.

»Domen,« je počasi rekla. Besede so se ji zataknile. Niso mogle naprej, pa čeprav jih je sama pri sebi ponovila neštetokrat.

»Janja, kaj takega se mi še nikoli ni zgodilo! Ne morem verjeti! Bil sem prepričan, da nikoli ne bom našel ljubezni, da sem nezmožen ljubiti. Toda tokrat je drugače,« je govoril.

Janja se je smehljala, mu kimala in ga ljubeče gledala.

»Srečen sem. Res sem srečen! Moral sem ti povedati. Najraje bi ti vse povedal že danes v šoli, toda potem bi potrebovala ves dopoldan zase,« je govoril.

Janja je pozabila dihati. Dogaja se, njene sanje so oživele. Njen Domen ji pravkar izpoveduje ljubezen. Ona pa ni mogla niti spregovoriti, tako je bila srečna. Le zrla je vanj in se mu smehljala, vsrkavala vsako njegovo besedo.

»Ti jo opišem? Hočeš vedeti, kakšna je,« je pričel.

»Opišeš? Lahko,« je kimala. Očitno se je hotel iti nekaj časa skrivalnice. Sedaj jo bo opisal.

»Visoka je, ima lepo postavo, ima kratke lase. Sicer je stara šele petindvajset let, toda vseeno. Zelo zrela je. Pametna, nadarjena, razgledana. Ime ji je Jasna,« je končal.

Janja sprva ni razumela vsega. Potrebovala je kar nekaj časa, da je prišla k sebi, da je še enkrat premlela njegove besede. Jasna?

»Jasna,« je rekla zmedeno.

»Aha, Jasna,« je ponovil Domen srečno.

Tisti hip se je počutila, kakor da bi jo nekdo rezal z nožem. Jasna. Izgovoril je povsem tuje ime. Njene sanje so se razblinile v nič.

»Janja? Janja, si dobro,« je zaslišala njegove besede. Zaskrbljeno jo je gledal.

»Ah, da. Da, dobro sem,« je kimala zmedeno. Si želela le, da gre, da jo pusti samo. Zadrževala je krik, ki se je nabiral v njej.

»Tako bleda si. Naenkrat si izgubila vso barvo,« je govoril.

»Že ves dan me boli glava in utrujena sem,« je rekla.

»In ne poveš?! Jaz pa te zadržujem tu,« je skočil pokonci.

»Ah, nič hudega. Vesela sem, vesela sem  zate,Domen,« je kimala zmedeno.

»Tudi jaz sem srečen. Jasna je ženska, ki sem jo čakal vse življenje,« je govoril. Ko bi bil vsaj tiho! Vsaka beseda, ki jo je spregovoril o njej, jo je zarezala globlje v dušo.

»Grem. Ti pa pojdi počivat. Jutri se vidiva. Jutri ti bom povedal vse,« je kimal.

Pospremila ga je do vrat, napela je zadnje moči, da se mu je lahko nasmehnila, ko ji je pomahal v pozdrav in odšel. Nato je zaprla vrata za njim. Sedla je na tla in si pokrila obraz. Imela je občutek, da se ji je ustavilo srce. Niti zajokati ni mogla. Le sedela je na tleh in si želela, da bi umrla.

Ko je prišla nekoliko k sebi, je bila okrog nje tema. Tema in samota, ki jo je ubijala. Bila je sama s svojo žalostjo. Vsi drugi so bili srečni. Le kje je? Najbrž pri njej. Najbrž je srečen in niti pomisli ne nanjo. Najbrž mu je vseeno. Objema drugo, jo poljublja, ji šepeta besede, ki bi jih moral povedati njej. Le zakaj?!

Vso noč ni spala. Hodila je sem ter tja, jokala in trpela. Bila je jezna nase, ker se je prepustila sanjami, bila je jezna nanj, ker ni videl, kako zelo ga ljubi. Kar naenkrat ni našla izhoda. Da bi mu pogledala v oči? Ne, nikakor. Zvilo bi jo. Njegova sreča bi jo pahnila še v večjo žalost. Le kako je lahko? Mar res ni videl? Mar res ni vedel, da ga ljubi?!

Proti jutru je po tretji skodelici kave prišla nekoliko k sebi. Pred njo je bil nov dan in morala je v službo. Čeprav ni vedela, kako bo lahko delala. Ni bila sposobna misliti, ni se želela srečati z njim. Toda doma ni mogla ostati.

Ko je vstopila v svojo malo pisarno, je upala, da tokrat ne bo potrkal na njena vrata. A se je zmotila. Prišle je. Nasmejan kot vedno. Tokrat še posebno dobre volje.

»Kako si,« ji je rekel.

Prikimala je in se poskušala nasmehniti.

»Izgledaš obupno. Te še boli glava? Zakaj nisi raje vzela bolniške,« je bil zaskrbljen nad njenim izgledom.

»Ah, saj je bolje,« je rekla.

»Kasneje te pridem pogledat, preverit, kako se držiš,« ji je obljubil, pomežiknil tako kot vedno in zaprl vrata za sabo.

Janja je trpela, pred njim poskušala igrati, se poskušala veseliti njegove sreče. A tudi po tednu dni ni nič manj bolelo. Še vedno ni spala. Bedela je pozno v noč proti jutru se je nalivala s kavo, da je lahko odšla v službo. Apetita ni imela, volja do življenja jo je minila. Domen je bil zaskrbljen, toda ni se ji mogel posvetiti tako kot včasih. S svojo novo ljubeznijo je imel polno dela, bil je srečen. Kadar je utegnil se je oglasil pri Janji, ji razlagal o njej, o Jasni. Janja ga je vedno le na pol poslušala, se borila s solzami, stiskala pesti in se poskušala smejati.

»Želim si, da bi tudi ti našla takšno ljubezen, da bi bila tudi ti srečna in noro zaljubljena,« ji je nekoč rekel.

Mar res ni vedel?! Ona je imela ljubezen, neuslišano, nedosegljivo, nikoli izpolnjeno. Ne bi mogla ljubiti drugega, čeprav je on ljubil drugo. A njegove besede je vse večkrat premlevala. Kaj, če bi poskusila? Če bi spoznala koga, poskušal ob njem pozabiti na rano. Mogoče bi ji uspelo.

V ulici, kjer je živela je prebival tudi on. Simpatičen moški. Jernej. Bil je glasbeni urednik, nekaj let starejši. Večkrat jo je ogovoril, nekoč jo je povabil na pijačo, nekoč jo je vabil v kino. A vedno ga je prijazno zavrnila. Premišljevala je o njem. Ni bil slab. Mogoče bi ga lahko celo vzljubila.

Ko je šla čez nekaj dni proti domu, se ji je nasmehnila sreča. Po cesti je stopal Jernej. Že na daleč se ji je smehljal. Tudi sama je zbrala pogum in se mu nasmehnila. Prvič, odkar ga je poznala.

»Zdravo, kako si,« je pričel. Ustavil se je ob njej.

»Gre, gre. Pa ti,« je rekla.

»Tudi,« je bil presenečene, da ga je ogovorila, da se ji ni tako kot vedno mudilo.

»Večkrat se spomnim nate. Bi prišel na kavo,« je rekla naravnost.

Jernej je bil presenečen, kaj takega ni pričakoval. Ne od nje. Že davno je obupal.

Prikimal je.

»Super! Kdaj lahko prideš,« ni izgubljala časa.

»Namenjen sem v trgovino. Čez pol ure,« je predlagal.

»Čez pol ure bo ravno prav,« je prikimala.

Šla je domov. Ni nadišavila stanovanja, ni oblekla najljubše obleke, ni si nadela najlepših uhanov. Oblekla je trenirko, spela lase na hrbtu. Čakala.

Jernej je bil točen. Prinesel ji je vrtnice. Nasmehnila se je, ga spustila naprej. Vrtnice je dala v vazo, jih postavila v kuhinjo na mizo. Bile so lepe, toda ne tako zelo. Dišale so, toda ne omamno.

»Res sem vesel, da si me povabila na kavo,« je rekel, bil srečen. Gledal je po stanovanju.

»Tudi jaz,« je prikimala in se nasmehnila.

Spila sta kavo, govorila. Bila je popolnoma sproščena. Ni ji bilo kaj prida mar, kakšna se mu bo zdela. Če mu ugaja ali ne, vseeno je.

 Najbrž mu je, kmalu po kavi sta pristala v njeni postelji. Jernej je bil srečen, Janja se ga je oklepala kot rešilno bilko.

»Ne morem verjeti, da sem tu, da sem ob tebi,« ji je šepetal in jo poljubljal. Zaprla je oči, si predstavljala nekoga drugega in za hip celo začutila mravljince po vsem telesu.

Domen je prihrumel v njeno pisarno. Dvignila je pogled in se zagledala vanj.

»Zakaj nič ne poveš? Moram izvedeti drugje?! Lisica,« je pričel na ves glas.

»Kaj,« je bila začudena.

»Ti in Jernej! On mi je povedal,« je govoril Domen.

»Ah, to,« je rekla in se smehljala.

»Ah to? Janja! To je vendar čudovito! Sedaj imava oba ljubezen,. Takoj, ko bo čas, moramo skupaj ven. Predstavil ti bom Jasno. Čas je že, da jo spoznaš, da se moji najljubši dami spoznata, spoprijateljita. Boš videla, da ti bo všeč,« je govoril.

»Verjamem. Najbrž mi bo res,« je kimala Janja.

»Torej kdaj?« je vprašal nestrpno.

»Ne vem,« je odkimala Janja, ni bila še pripravljena na srečanje s svojo najhujšo sovražnico.

»Ah, menil se bom z Jernejem,« je Domen zamahnil z roko. Poljubil jo je na lice, ji pomežiknil in odšel.

Janja si je podprla glavo, se zastrmela skozi okno. Domen je izvedel, da ima nekoga in bil je srečen. Sedaj so srečni trije, le ona ne. Upala je, da bo vsaj za sekundo ljubosumen, da bo mogoče spoznal, da jo hoče zase. Ampak ni. Bil je srečen zanjo. Ker naj bi našla ljubezen. Ampak Jerneja ni ljubila, bil je le njena pomoč, da je lahko preživela. Vedela je, da mu dela krivico. Jernej je bil dober, prijazen, nežen. Ljubil jo je. Vedno, ko sta bila skupaj, ji je šepetal, kako jo ljubi. A ona je molčala, ni hotela lagati.

Domen je že čez nekaj dni vstopil v njeno pisarno z veselo novico. Bil je petek.

»Danes zvečer,« je rekel.

»Kaj?« je Janja dvignila glavo začudeno.

»Danes zvečer gremo na večerjo. Ti, jaz, Jernej in Jasna,« je povedal.

»Ne vem,« je zmedeno odkimala.

»Nikar ne reci, da nimaš časa. Vsi trije se strinjamo, govoril sem z Jernejem in bil je takoj za. Še ti prikimal in bo,« je govoril.

Ni ji preostalo drugega, kot da je prikimala, čeprav jo je dušilo. Zvečer naj bi jo torej spoznala. Njo, ki ji je ukradla ljubezen.

Ves popoldan se je spraševala, kakšna je, kaj je na njej, česar sama ni imela. Zakaj jo Domen tako močno ljubi in nje ne vidi.

Proti večeru je prišel do nje Jernej. Bil je nasmejan, lepo oblečen. Poljubil jo je in začudeno pogledal, ni bila še urejena.

»Saj imava čas,« je skomignila z rameni.

»Zmenjeni smo čez pol ure,« ji je povedal.

»Hitro bom,« mu je rekla in odšla v kopalnico. Ni je vleklo tja, toda ni se mogla izmisliti niti enega dobrega izgovora, da bi ostala doma. Pa tudi Domen bi ji najbrž zameril, če ne bi prišla. Tega pa ni hotela.

Oblekla je svetlo zeleno obleko, ki je lepo poudarila njeno vitko postavo, umila si je lase, jih rahlo skodrala, naličila si je obraz. Še zadnji pogled v ogledalo. Na njenem obrazu je bila žalost, čeprav je bila lepa. V dnevni sobi jo je čakal Jernej, ki jo je ljubil, toda ona ni bila srečna. Pred njo je bil večer, ki ga je sovražila. Spoznala bo njo, morala bo biti prijazna, jo poslušati. Morala bo gledati, kako jo Domen poljublja, morala bo prenašati Jerneja, ki se ji bo smehljal in jo občudoval. Zavzdihnila je in odšla iz kopalnice.

Jernej je skočil pokonci in jo osuplo pogledal: »Tako lepa si!«

Rahlo se je nasmehnila, poljubila ga je in objela.

»Saj veš, da te ljubim,« ji je rekel in jo močno stisnil k sebi.

»Vem, Jernej, vem,« mu je rekla.

Ko sta vstopila v prijetno restavracijo, ji je srce divje bilo. Bila je nervozna, zmedena.

Opazila je Domna, mahal jima je. Opazila je njo. Ljubko črnolasko z okroglim obrazom in polnimi rdečimi ustnicami.

Stisnila je pesti, se poskušala umiriti. Sledila je Jerneju do mize. Nadela si je nasmeh.

»Končno! Sedita vendar! Čudovita si, Janja,« je govoril Domen.

Sedla sta nasproti njiju. Janja jo je pogledala.

»Jasna, moja najboljša prijateljica Janja. In Janja, to je moja ljubezen, Jasna,« ju je predstavil Domen.

Janja ji je segla v roko, se nasmehnila, izjavila, da je vesela, da jo je spoznala.

»Domen govori le o tebi! Prav težko sem že čakala, da te spoznam,« je govorila Jasna.

Janja je prikimala, besede ji niso šle iz jezika. Opazovala jo je. Bila je manjše postave, nekoliko okrogle. Imela je velike oči, lep obrazek. Ves čas je gledala Domna kot boga, mu kimala, se ga dotikala.

Janja je trpela. Vedno, ko se je sklonil k njej, ko jo je nežno poljubil na usta, jo je zarezalo pri srcu.

Želela si je le, da se večer konča. Govoriti skoraj ni mogla. Ves čas se je le prisiljeno smehljala in kimala. Jerneja je držala za roko in je ni hotela izpustiti.

»Bilo je lepo, čudovito! Vsekakor moramo ponoviti,« je kasneje, ko so stali na cesti govoril Domen.

Poslovili so se. Domen in Jasna sta sedla v njegov avto in se odpeljala. Pred njima so najbrž bili srečni trenutki, polni ljubezni, strasti, poljubov in objemov.

Janja je sedla zraven Jerneja. Odpeljala je do njenega doma.

»Oprosti, toda rada bi bila sama,« mu je rekla, ko je parkiral pred njeno hišo in ugasnil motor. Začudeno jo je pogledal, narahlo prikimal in spet obrnil ključ avtomobila.

»Jutri te pokličem,« mu je še rekla, nato pa stekla v hišo. Že ko je zaklepala vrata za sabo, so ji po licu tekle solze, ni jih več mogla zadržati.

Bolelo jo je tako močno, da je mislila, da se ji bo zmešalo. Ni več prenesla bolečine. Morala je ven, ven iz njene duše. Nervozno je hodila sem ter tja po stanovanju, jokala, se jezila. Sovražila jo je, njene oči, njen ljubek obraz. Sovražila je njene ustnice, ki so poljubljale njega.

Iz omare je vzela konjak. Tam je bil že celo večnost. Ni pila. Toda tisti hip ji je bilo vseeno. Čutila je, da potrebuje nekaj močnega, nekaj, kar bi pregnalo vsaj del bolečine. Odvila je pokrovček in naredila velik požirek. Zapeklo jo je po grlu, toda ni je ustavilo. Nagnila je še in še. Nato je zalučala na pol prazno steklenico v kuhinjsko korito, kjer se je razbila na tisoč koščkov.

Pijača je počasi pričela delovati, dobila je pogum. Jeza v njej je naraščala. Stekla je do vrat, jih odklenila in stopila ven. Tekla je po pločniku, ni vedela kam. Ustavila se je šele, ko je bila daleč stran.

Le nekaj metrov stran je opazila barvne luči. Nočni bar je bil še vedno odprt. Vstopila je. V pisani pol temi je bila množica ljudi. Nekaj jih je plesalo, nekaj jih je sedelo za mizami, peščica je bila za točilno mizo. Tudi sama se je postavila tja. Sedla je na prazen barski stolček. Natakar je čakal naročilo.

»Konjak,« je rekla in strmela predse.

Dobila je pijačo, zazrla se je v kozarec.

Čez čas ji je natakar izročil še enega: »Gospod tam vam plača pijačo!«

Janja se je ozrla v smer, kamor je pokazal natakar. Rjavolasec se ji je smejal. Pomaknil se je do nje.

»Sami?« je vprašal.

Prikimala je.

»Vam lahko delam družbo,« ga je zanimalo.

»Lahko,« je rekla in dvignila glavo. Pogledala ga je. Bil je nekoliko starejši, imel je rjave lase, kravato, elegantno obleko. Najbrž poslovnež.

»Nisem mogel spati, pa sem zavil sem dol. Prvič sem tu,« je pričel.

»Niste od tu,« je vprašala.

»Ne, poslovno sem tu. Pojutrišnjem odhajam. Lepo mesto, všeč mi je. Predvsem zato, ker so v njem lepa dekleta,« je govoril in jo gledal.

Janja se je nasmehnila. Bilo ji je povsem jasno, kam pes moli svojo taco, toda popolnoma vseeno. Le kaj lahko izgubi?!

Po nekaj kozarcih konjaka, sta pristala v njegovi sobi. Trgala sta oblačila drug z drugega, se divje poljubljala. Potrebovala ga je, hotela je izliti vso jezo, vso bolečino.

Toni, poslovnež, je bil nemalo presenečen. Janja ni hotela spati. Vso noč sta se ljubila, bila predrzna in strastna. Proti jutru sta omahnila vsak na svojo stran.

»Nočem te poditi, toda čez nekaj ur imam pomemben sestanek,« je pričel.

»V soboto dopoldan? Res si revež,« mu je rekla. Ampak, mar ni bilo vseeno. Oba sta dobila tisto, kar sta iskala. Ona se bo vrnila nazaj v svoj svet, on bo odšel domov, kjer ga najbrž čakajo žena in kup otrok.

»Lepo je bilo. Mi daš telefonsko? Ko bom naslednjič tu, te pokličem,« je rekel, ko se je oblačila.

»Ne. Če bom potrebovala kaj podobnega, vas je dovolj. Zakaj bi bila le z enim in istim,« mu je odvrnila resno in neprizadeto.

Brez pozdrava je zapustila njegovo sobo. Počasi je stopala po pločniku do doma. Ni se počutila bolje. Bolela jo je glava, bolečina ni bila nič manjša, le stopnjevala se je z njeno slabo vestjo. Naredila je napako. Toda bilo je prepozno, da bi obžalovala.

Ko je odklepala vrata, je zaslišala telefon. Pohitela je, dvignila je slušalko.

»Kje si? Vso noč te kličem,« je zaslišala zaskrbljen glas Jerneja.

»Oh, oprosti! Nisem slišala,« je hitela zmedeno. Zapeklo jo je v želodcu. Jernej, ljubi Jernej!

»Se mi je zdelo,« je mirneje rekel.

»Boš prišel? Imaš čas,« je vprašala.

»Čez pol ure bom pri tebi,« je povedal in odložil.

Imela je dovolj časa, da gre pod tuš, da spere iz sebe vse znake noči, vse poljube in objeme neznanca.

Jernej je prišel točno. Odprla mu je vrata še z mokrimi lasmi. Poljubila ga je. Zaskrbljeno jo je gledal.

»Nekaj se dogaja, Janja. Povej mi,« je rekel.

»Nič ni,« je odkimala.

»Včeraj si bila tako čudna. Žalostna,« je govoril.

»Utrujena sem bila, le to je bilo,« se je izmotavala ven.

»Res? Nisi bila žalostna,« je vprašal.

»Ne, le zakaj,« je rekla sproščeno. Nasmehnila se je: »Preveč te skrbi zame, ljubi!«

Stanje je ostalo nespremenjeno tudi po mesecu dni. Domen je bil še vedno noro zaljubljen v Jasno, govoril je le o njej. Jernej in Janja sta bila še vedno skupaj. Mesec dni se je Janja spretno izgovarjala, potem pa je spet morala na skupno večerjo, ki so se jo vsi ostali tako močno veselili.

»Raje večerjam v dvoje,« je govorila Jerneju, ko sta se peljala proti restavraciji.

»Ah, včasih pa lahko greva malo v družbo. Sicer pa je Domen tvoj prijatelj, Jasna pa je tudi zelo prijazna,« je govoril.

»Vseeno hočem, da kmalu greva. Boli me glava,« je bila Janja jezna.

A tokrat je Janja doživela prijetno presenečenje. Sicer se je Jasna ves večer smehljala, bila prijazna in delovala je zelo sproščeno, toda Janja je poznala Domna. Čeprav je kimal in se smehljal, je takoj videla, da nekaj ni v redu. Domen je bil zamišljen, odgovarjal je kratko, ni požiral Jasno z očmi, tako kot nazadnje, ko so bili skupaj. In Janja je bila takoj boljše volje. Videla je, da se nekaj kuha.

»Si bolje? Te ne boli glava,« je spraševal Jernej.

»Ah, kje pa! Počutim se odlično. Pravzaprav je večer tako čudovit, da bi bilo škoda, da se tako hitro neha. Če se strinjate, bi lahko odšli še kam. Plesala bi,« je predlagala Janja.

Jernej je prikimal, Jasna in Domen sta se spogledala.

»Midva bi raje šla proti domu,« je pričel Domen.

»Kje pa! Večer je še mlad. Gremo plesat,« mi dala miru Janja.

Jasna in Domen sta se vdala in prikimala, kar jo je zelo osrečilo. Tako bo lahko še naprej ocenjevala, kakšno je stanje med njima.

Plesišče je bilo polno, ljudi je bilo mnogo. Prerinili so se do prazne mize. Naročili so buteljko belega vina. Janja in Jernej sta šla plesat. Domen in Jasna sta sedela za mizo.

Kaj je na plesišču govoril Jernej, ni vedela, ves čas je plesala tako, da je lahko videla mizo, za katero sta sedela. Opazovala je njune obraze. Sprva sta molčala, nato je Domen nekaj rekel. Jasna je odkimala in pogledala stran. Domen jo je prijel za roko, toda izmaknila jo je in mu nekaj zabrusila. Domen je pričel kriliti z rokami, bil je vidno jezen. Jasna je odkimavala, nato si je pokrila obraz z dlanmi. Najbrž je zajokala. Še nekaj trenutkov je sedela ob njem, nato je vstala in stekla stran.

Janji je igralo srce. Skregala sta se. Končno je prišel dan, ki si ga je tako zelo želela. Domnova ljubezen se je majala.

Ko sta prišla nazaj za mizo, je bil še vedno sam.

»Kje pa je Jasna,« je začudeno rekla Janja.

»Šla je domov….utrujena je bila,« je odgovoril Domen. Poskušal se je nasmehniti, pa mu ni uspelo.

»Čas bi bil, da tudi mi gremo,« je zazehal Jernej.

»Najbolje,« je prikimal Domen in vstal.

Janji je bilo vseeno. Želja se ji je uresničila, lahko so odšli. Vsiljivke ni bilo več. Pustili so napol polno steklenico vina in se odpravili proti domu. Za Domna je bil večer uničen, za Janjo je bil čudovit.

Tistega večera je dovolila Jerneju, da je odšel k njej. Bila je dobre volje. Jernej je bil presenečen nad njo. Poljubljala ga je in ga objemala. Želela se je ljubiti spet in spet. Bil je srečen, prepričan, da ji pomeni veliko. Ni pa vedel, da Janja za zaprtimi očmi sanja obraz drugega.

Ko je Jernej naslednjega dne odšle domov, ni izgubljala časa. Odpravila se je do Domna. Zvonila kar lep čas, preden ji je odprl vrata. Bil je obupen. Bil je zabuhel, imel je črne kolobarje pod očmi.

»Si dobro,« ga je vprašala in vstopila.

»Ne najbolje,« je zavzdihnil.

»Nama skuham kavo,« je vprašala.

Prikimal je in sedel na kavč. Zazrl se je vanjo. Janja je uganila, da ji hoče vse povedati.

»Med nama z Jasno bo najbrž konec,« je končno izjavil.

»Res?« je Janja naredila zaskrbljen obraz.

»Da. Odhaja. Dobila je ponudbo za službo, petdeset kilometrov stran. Sprejela je,« je povedal.

»Nikar ne bodi žalosten,« mu je rekla in sedla zraven njega.

»Ne morem verjeti, da je sprejela. Govorila sva že o tem, da se bo preselila k meni,« je odkimavala z glavo.

»Ne ljubi te dovolj. Če bi te ljubila z vsem srcem, tega ne bi storila,« mu je rekla Janja.

»Misliš? To sem ji tudi sam povedal,« je rekel žalostno.

»Ne skrbi. Ob tebi sem. Vso bolečino mi lahko izliješ. Imam čas, kolikor ga potrebuješ. Ne bom te zapustila,« je govorila in ga božala po roki.

»Janja, zlata si. Tako dobre prijateljice še nisem imel,« ji je bil hvaležen.

Ves dan je ostala pri njemu. Bilo ji je vseeno, da jo Jernej išče, da sta bila zmenjena, da pride k njemu na kosilo. Bilo ji je vseeno, da je imel Jernej zanjo pripravljeno presenečenje. Tistega popoldneva jo je nameraval zaprositi za roko.

Ves dan sta govorila. Domen je govoril in govoril, povedal ji je vse. Janja ga je poslušala, vmes kuhala kosilo, pridno nalivala rdeče vino v oba kozarca.

Pozno popoldne sta še vedno sedela v dnevni sobi. Domen je bil omotičen od vsega vina. Nekaj časa se je smejal, nato je jokal, nato je preklinjal.

»Domen, nikar se ne obremenjuj. Glej naprej in ne nazaj,« mu je rekla. Sedla je zraven njega, prijela ga je za roki in mu zrla v oči.

»Janja, tako si dobra z mano,« je šepetal.

»Res? Sem res? Dokaži mi, da si hvaležen,« mu je rekla. Poljubila ga je na vrat, se privila k njemu.

Domen je zavzdihnil, zaprl je oči in jo poljubil.

Trgala je oblačila iz njega, mudilo se ji je, ni mu pustila do besede, ni mu pustila, da bi zadihal. Ni želela, da si premisli, da se zave, kaj počne.

Ljubila sta se na njegovem kavču, nato obležala. Janja srečna, kot še nikoli prej. Domen zamišljen.

Ko je prišel nekoliko k sebi, je sedel in jo pogledal. Njegov pogled je bil zmeden, prestrašen, žalosten.

»Ne bi smela,« je pričel.

»Domen, zakaj ne. Ljubim te,« je govorila in ga božala po laseh. »Ljubim te bolj, kot vsaka druga! Vedno bom ob tebi, vedno ti bom zvesta.«

»Pa Jernej? Pa najino prijateljstvo,« je spraševal.

»Jernej mi ne pomeni nič. Najino prijateljstvo bo le še bolj poglobljeno,« mu je govorila.

»Naredila sva napako. Ne sme se ponoviti. Pozabiti morava,« je resno rekel in vstal.

Obsedela je brez besed, zrla je vanj.

»Najbolje, da greš. Oprosti, Janja, ne bi smel,« je rekel.

Bila je že tema, ko se je odpravila proti domu. Počasi je hodila in ni vedela, naj bo srečna, naj bo žalostna. Jo je zavrnil ali se je le prestrašil?

Pred vrati njenega stanovanja, je sedel Jernej. Imel je sklonjeno glavo. Ko jo je zagledal je vstal.

»Kje si bila,« je vprašal zaskrbljeno.

»Pri Domnu. Jasna ga je pustila. Tolažila sem ga,« mu je rekla.

»Zmenjena sva bila. Čakal sem te, skrbelo me je zate,« je rekel.

Odšel je za njo v hišo.

»Danes naj bi bil prav poseben dan,« je pričel.

Janja ga je pogledala. Nasmehnil se ji je in ji izročil škatlico. Vedela je, kaj je v njej. Odkimala je.

»Janja? Zate je. Vzemi vendar,« je rekel.

»Jernej, nočem,« mu je rekla in ga gledala.

»Ne veš, kaj je notri,« je pričel.

»Prstan?«

Prikimal je.

»Nočem ga. Nočem ne prstana, ne tebe,« mu je hladno rekla.

»Janja, ne razumem te,« je odkimal..

»Pojdi. Pusti me pri miru,« mu je rekla brez kančka slabe vesti.

»Ne moreš me kar odsloviti. Ne moreš tako delati z nekom, ki te ljubi! Ne razumem te,« je bil osupel.

»Ne ljubim te. Nikoli te nisem ljubila,« mu je rekla.

Stisnil je pesti, stopil do nje. Za hip se ga je ustrašila. Njegov pogled je bil poln besa.

»Zakaj si taka? Zakaj tako ravnaš z mano? Neuravnovešena oseba si, Janja,« ji je zabrusil. Čeprav ga je imelo, da bi jo udaril, se je zadržal. Vrgel je škatlico, da se je raztreščila ob steno, prstan je padel ven in se zakotalil po tleh. Obrnil se je in odšel, zaloputnil je vrata za sabo.

Janji se je oddahnilo. Znebila se ga je. Sedaj je bila prosta. Domen je bil prost. Pred njo je bilo vse. Upala je lahko le, da bo Domen sedaj končno spoznal, da je ona tista, ki ga je vredna.

Naslednjega dne je v pisarni zaman čakala, da bo prišel. Ni ga bilo in pričelo jo je skrbeti. Med glavnim odmorom ga je poskušala poiskati, toda zaman. Domna tistega dne ni bilo v službo.

»Klical je, da je zbolel,« ji je povedala tajnica.

Čakala je na konec službe, nato je stekla do njegove hiše. Zvonila je, vendar zaman. Nihče ni ji odprl vrata. Skrbelo jo je. Odšla je domov, ga ves popoldan klicala po telefonu, toda nihče se ni oglasil. Poskušala je še pozno v noč.

Čeprav nerada, je zjutraj odšla v službo. Skrbelo jo je. Ni vedela, kaj naj si misli, kje je. Očitno se je nekaj zgodilo.

Tudi tistega dne ga ni bilo. Iz službe ga je poskušala priklicati, toda telefon je zvonil v prazno. Bila je zmedena, vsa na trnih. Domen se je pogreznil v zemljo.

Ko je odšla proti domu, je najprej zavila do njegove hiše. Tokrat je imela srečo. Že od daleč je videla, da so vrata na stežaj odprta. Pospešila je korak, vstopila in zaklicala njegovo ime.

»Janja,« je rekel, ko je stopila pred njega.

»Kaj je s tabo? Si bolan? Ne oglašaš se na telefon, ni te v službo. Kaj se dogaja,« je hitela.

»Bil sem pri Jasni,« ji je mirno povedal.

Janja je sedla na stol, v hipu je prebledela, zajela je sapo: »In?«

»Pomenila sva se, si povedala vse,« je pričel.

»In,« je ponovila nestrpno.

»Skupaj odhajava,« je le izjavil. Čakal je na njeno reakcijo.

»Si nor? Le izkoristila te bo! Ne ljubi te,« je pričela Janja.

»Ljubi me, Janja, ljubi me. Poročila se bova. Ostala bova skupaj,« ji je povedal. Stopil je do nje in jo prijel za roko.

»Domen, kaj pa jaz? Kako naj živim brez tebe? Mar res ne veš, da te ljubim? Pa najina noč? Povedala ji bom,« je hitela zmedeno skozi solze.

»Janja, Jasna vse ve. Vse sem ji povedal. Oprostila mi je. Ti, ti pa si moja prijateljica. Tisto je bila le velika napaka. Ne smeš reči, da me ljubiš, ker bom le težje odšel. Imej me rada kot prijatelja, tako kot imam jaz tebe,« ji je govoril.

Janja je vstala, stopila do vrat. »Ko boš končno ugotovil, da te ljubim le jaz, da te nobena druga ni vredna, bo mogoče prepozno,« je še rekla in stekla ven.

Tekla je po ulici in jokala. Pritekla je do hiše, odklenila vrata in stekla do postelje. Vrgla se je nanjo in jokala. Želela si je le, da bi umrla. Brez njega ni znala več živeti. In sedaj se je odločil, da bo odšel. Da se bo poročil in živel srečno z njo. Ona pa bo ostala sama.

Še sama ni vedela, kdaj je poklicala Jerneja, ga prosila, da pride k njej. Seveda je takoj prišel. Legel k njej na posteljo, jo objemal in tolažil, čeprav ni vedel, zakaj joče.

»Jernej, poroči se z mano. Tako osamljena sem,« mu je zašepetala proti jutru.

»Bom, ljubica, bom draga moja. Poročila se bova in imela se bova lepo, najlepše. Dal ti bom vse,« ji je govoril, bil srečen, da je ob njej.

»Ampak, ne vem, če te bom lahko kdaj res ljubila,« je rekla.

»Pssst. Nikar, ljubica, ne govori! Vse se bo rešilo samo od sebe. Nikar ne govori,« ji je položil prst na usta. Saj je bilo vseeno, če ga ni ljubila. Ampak, potem naj vsaj molči. Naj mu ne govori, da ga ne ljubi, naj mu pusti sanje….

Foto: pixabay.com